Zagotovo je cilj vsakega športnika, ki se poda na športno pot, udeležba na olimpijskih igrah. Največji športni dogodek sveta, ki se odvija vsaka štiri leta, se lahko sprevrže v nepopisno veselje ali v nepopisno žalost. Vse to velja tudi za športnike invalide.
Šport invalidov je v zadnjem desetletju doživel nesluten razmah. Pomemben je le še rezultat. Zakaj rezultat? Že dolgo pred nastopom se določijo norme, ki jih mora športnik doseči, da sploh lahko računa na izbor v reprezentanco, povrh tega pa z doseženo normo še ni dokončno uvrščen v paraolimpijsko ekipo. Norme se primerjajo v stotinkah in centimetrih. Sistem v kolektivnih športih je jasen. Ekipa mora skozi določene kvalifikacije ali doseči predpisane uvrstitve na uradnih mednarodnih tekmovanjih, kot so evropska in svetovna prvenstva. Bolj »kruto« je v tako imenovanih individualnih športih.
Kje so časi, ko je dr. Ludvik Guttman uvedel športne vsebine kot »obvezno« zdravljenje in nadomestilo za zdravila. Do neke mere to drži še danes, ko pa govorimo o tekmovalnem športu, so v ospredju izključno trdi treningi in posledično dobri rezultati. Štejejo namreč (na žalost) le kolajne. Samo te se tako ali drugače nagradijo; pri nas sicer le simbolično, v večini držav pa je to sistemsko urejeno tudi za dobitnike kolajn v športu invalidov.
V Pekingu bo v slovenski reprezentanci v sedmih športih nastopilo 30 športnic in športnikov. Naša zveza je vložila maksimalne napore, da bi to število še povečali, tako da bi dobili priložnost nastopa vsi, ki so formalno izpolnili zahtevane norme. Vendar je bila ta administrativna odločitev v rokah »drugih« pri IPC (Mednarodni paraolimpijski komite). Reprezentanco pošiljamo v Peking v prepričanju, da smo ji v danem trenutku omogočili optimalne priprave. Prav gotovo bi moral biti nastop športnic in športnikov na paraolimpijskih igrah vseslovenski projekt. Žal ni tako. Že samo sodelovanje z OKS – ZŠZ bi moralo biti na znatno višjem nivoju, kajti uspeh ali neuspeh na največjem tekmovanju sveta je prav gotovo ogledalo države in njenih institucij.
Toda sedaj ni čas za tarnanje. Čas je, da reprezentanci Slovenije zaželimo srečno pot v Peking in uspešne nastope. Čim več lepih doživetij, čim več novih spoznanj. Trud, ki ga je posameznik vložil v priprave, naj bo poplačan s čim več doseženimi osebnimi rekordi.
Strokovne analize bodo ob povratku pokazale večino pomanjkljivosti pripravljalnega obdobja ter morebitne napačne odločitve.
Za izvedeno pripravljalno obdobje gre zahvala številnim posameznikom in organizacijam, predvsem pa Inštitutu RS za rehabilitacijo, Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij ter Ministrstvu RS za šolstvo in šport. Posebna zahvala gre posameznim trenerkam in trenerjem, ki so svoj prosti čas največkrat brezplačno namenili uspešnim pripravam in pripravljalnim tekmovanjem.
Spoštovane paraolimpijke, spoštovani paraolimpijci, prepričani smo, da se ne boste zadovoljili s povprečnostjo, da so že sedaj vaše misli usmerjene v tekmovalnost ter da ste se pripravljeni spopasti z nasprotnikom v »športnem boju«. Naj vas spremlja občutek, da smo vsi skupaj z vami, tudi takrat, ko se ne izide vse po pričakovanjih.
Predsednik komisije za tekmovalni šport
Jože Okoren
