NA LJUBLJANICI NI OVIR
Sredi oktobra so v Veslaškem klubu Ljubljanica odprli vrata za vse invalide, ki bi se želeli ukvarjati s športom, ki je na novo predstavljen v slovenskih športno-invalidskih vodah (podrobneje smo ga predstavili v zadnji številki revije Športnik). Za tehnične predstavitve je poskrbel Dr. Vladimir Meglič, veslačem pa je roko sodelovanja ponudila tudi predsednica veslačev pri VK Ljubljanica Mira Fatur. Udeležba je bila sicer skromna, oči navdušencev pa toliko večje. Invalidi so s svojega vidika ugotovili, da večjih težav za začetek ukvarjanja z invalidskim veslanjem ob Ljubljanici ni.
»Za podporo veslanju invalidov smo bili že pred štirimi leti, ker imamo dobre pogoje in verjamemo, da bi lahko na Ljubljanici kvalitetno veslali tudi invalidi. Prvenstvo na Bledu je podobno razmišljanje zbudilo tudi v vrstah invalidov,« je na informativnem sestanku povedala Mira Fatur. »Že prej smo proučili, da bi lahko z majhnimi stroški v klubu to zmogli. Uporabimo lahko obstoječo opremo, naše čolne, z minimalnimi prilagoditvami.«
Med največjimi navdušenci, ki bi sedli v veslaški čoln, je bil zdajšnji atlet Henrik Plank. »Vedno sem prvi, vse želim preizkusiti. Pred poškodbo sem nekajkrat veslal v kajaku, drugače pa nisem ravno doma v vodnih športih. Če bi mi uspelo, bi se morebiti lahko udeležil še enih paraolimpijskih iger,« je prve zbrane vtise nanizal Henrik, ki je v Pekingu nastopil v metu kopja in diska ter suvanju krogle. Ker so njegove roke že zdaj zelo močne in aktivne, za začetek izpolnjuje potrebne pogoje za sedež v enojcu. Glede na vrsto poškodbe namreč lahko vesla le v enojcu. »Ne predstavljam si sicer, kako bi šel ta ozek čoln naravnost (smeh). Sedež mora biti enak kot na ergometru. Čez zimo bom nadaljeval s treningi atletike, veliko bo tudi fitnesa. Če bomo uspeli pridobiti kakšen ergometer, še toliko boljše. Spomladi pa bomo videli, kako bo. Z zdajšnjim trenerjem Andrejem Hajnškom nama odgovarja bližina Šmartinskega jezera, kjer bi lahko trenirali.«
S strani Zveze paraplegikov Slovenije se je informativnega sestanka udeležil vodja športa Gregor Gračner, ki bo pridobljene informacije podal devetim lokalnim društvom. »Nekaj zanimanja je v naših vrstah. Osebno mislim, da gre za šport, kjer bi se lahko invalid dokazoval in enakovredno kosal z ostalimi. Motijo me edino preveze čez kolena, saj se lahko za gibanje uporabljajo le ramenski obroč in roki. Že tako imamo ramenski obroč preveč obremenjen,« je svoje pomisleke izrazil Gračner.
Kaj se bo v resnici zgodilo in koliko je realen nastop slovenskih invalidskih posadk na Svetovnem prvenstvu v veslanju, Bled 2011, bomo videli spomladi. »Potrebno je narediti načrt treningov za vnaprej ter seveda pridobiti potrebna zagonska sredstva za osnovno opremo. Potrebni so specialni sedeži in druge prilagoditve v običajnih čolnih,« nadaljevanje projekta opisuje dr. Vladimir Meglič, ki bo v VK Ljubljanica bdel nad veslanjem invalidov. »Prilagoditi je potrebno klančine, izboljšati infrastrukturo. Načeloma lahko rečem, da imamo dobrega kandidata za dvojec, ki prihaja iz plavalnih vrst. Če se bo to obneslo, zanj potrebujemo še partnerko. Pozimi se bo delalo na ergometru, spomladi pa bo odvisno, kako bo z opremo.«
V Veslaškem klubu Ljubljanica so odprti tudi za nadaljnja vprašanja, na katera vam bodo z veseljem odgovorili.
Veslaški klub Ljubljanica, Velika čolnarska 20, 1000 Ljubljana.
Tekst: Urška Andrejc
Foto: Janez Kustura
