Povedali so nam, da bodo v tednu dejavnosti na našo šolo prišli invalidni ter slepi in slabovidni športniki. Menda naj bi nam predstavili športne zvrsti, v katerih so tekmovali na paraolimpijskih igrah. Pokazali naj bi nam tudi športno, med drugim smučarsko opremo.
Začudila sem se – pa kako za vse na svetu ti ljudje sploh lahko smučajo? Še nikoli nisem spremljala paraolimpijskih iger, saj sem še z »navadnimi« komaj v stiku. Tistega dne pa sem jih spoznala – športe, prilagojene ljudem, ki se kljub različnim poškodbam ne vdajo v usodo.
Začelo se je s predavanjem – ja, pa prav o smučanju. O tem nam je pripovedoval Gal Jakič, edini udeleženec zimskih paraolimpijskih iger v Vancouvru. Pravzaprav se mi je zdelo vse skupaj – oprema in tehnika – precej zakomplicirano. Smučka, na katero je postavljen nekakšen sedež s palico na vsaki strani, se ne razlikuje dosti od navadnih smuči. A ta oprema stane veliko in še malo, smučar invalid pa nam je povedal, da je visokokvalitetna oprema premo-sorazmerna z visoko ceno (kot povsod). Proizvajalci v ZDA so šli tako daleč, da so izdelali super-truper model le za ameriške športnike – a je to pošteno?? Smučarji sicer tekmujejo v različnih skupinah, v vseh pa lahko tekmujejo moški in ženske.
Smučarje invalide smo videli na posnetku, ki je bil projiciran na platno. Sledil je posnetek skupine zdravih ljudi, ki so na vrh neke gore s pomočjo vrvi spravili prijatelja invalida in se nato skupaj z njim na smučeh spustili z nje. Ta posnetek sožitja in sodelovanja ter uživanja v športu, ki je omogočen vsem ljudem, je bil nagrajen.
Pa smo šli tudi mi – a ne na goro, ampak k postajam z različnimi športnimi disciplinami. Najprej smo poskušali igrati namizni tenis. Predvsem poskušali. Sošolci so sedeli na invalidskih vozičkih in niso smeli vstajati z njih, kar se je izkazalo za skoraj znanstveno fantastiko. Žogica je bila več na tleh kot na ograjeni mizi . Vsekakor je bilo opazovati lažje kot igrati.
Sledila je košarka – spet na invalidskih vozičkih. Kmalu so učenci ugotovili, kako se zadevi streže in skupaj nabrali kar ugledno število košev – pri tem naj povem, da je bil koš postavljen v normalni višini.
Dretje. Smeh. Nerganje poražencev. S temi besedami bi človek najbolj natančno opisal našo sedečo odbojko. Presneto, ko pa se ne moreš premikati dovolj hitro, če sediš na tleh in imaš v pripravljenosti le roki!
Ure tega dneva dejavnosti bi lahko zaznamovalo tudi kričanje pri dveh postajah z igrami za slepe, čeprav je bilo ob hrupnih navijačih nemogoče ugotoviti, kje za vraga je žogica z zvončkom – če pa imaš na nosu še temna očala (ali le mižiš), je to skrajno nemogoče. Najpogostejši prizori v tej igri so bili avtogoli, najpogosteje izrečene besede pa: »Joj, no!«
A zabavali smo se vsi, kljub neštetim ponesrečenim poskusom.
Tega dne smo spoznali ljudi, ki se niso in se ne vdajo ter na polno živijo in uživajo življenje. Mislim, da je vztrajati v življenju in ga poskušati čim polnejše živeti tisto, kar nas osrečuje in bogati.
In mislim da so ti mladi ljudje, ki so nas obiskali, neizmerno bogati.
Ana Koderman, 8.b
