Galu Jakiču je uspel veliki met – z železno voljo ob pomoči prijateljev in spremljevalne ekipe je na predvečer državnega praznika prekolesaril Slovenijo po diagonali (360 kilometrov v 24 urah), slovensko javnost pa opozoril na problematiko rakavih obolenj ter na moč in voljo športnikov invalidov.
»Dobro se počutim, morda sem malce utrujen, sicer pa je vse super,« uvodoma pove 24-letni smučar.
»Vse je bilo tako, kot sem si zamislil. Vmes je bolj malce krize zaradi nespečnosti. Med Vrhniko in Postojno me je dvakrat nevarno zaneslo, ko sem kar kinknil in zapeljal na levi pas,« se spomni neprijetnih izkušenj, ki pa so že pozabljene.
»Gre za čudovit projekt in vesel sem, ker sem bil del tega. In da smo javnost vsaj malce osveščali o raku ter športu invalidov,« nadaljuje Gal, ki prizna, da je bilo na poti težje, kot si je sprva mislil. »Fizično je bil projekt bolj zahteven, kot pa sem sam pričakoval.«
In pojasni:
»Prva polovica do Trojan ni zahtevna. Morda le predel med Slovensko Bistrico in Slovenskimi Konjicami. Tam se začno resni klanci. A smo jih prevozili ponoči, še polni energije v soju lune… Bili smo zelo motivirani.«
Potem pa je prišla ta Primorska.
»Rahlo me je šokirala. Cesta je precej bolj zahtevna, kot sem si mislil. Še dobro, da se trase nisem prej ogledal, sicer bi bil precej bolj skeptičen. Teren je bil zelo razgiban in naporen.«
Kaj ste vmes jedli in pili?
»O količini hrane nimam podatka, sem pa spil okoli osem litrov tekočine. Sprva sem jedel le energetske ploščice in sadje, potem pa tudi sendviče, čeprav sem se bal, da mi obležijo v želodcu.«
A vam je uspelo!
»Res je. Hvaležen sem moji ekipi, 14 nas je prečkalo celotno pot, hvala pa gre tudi vsem trem, ki so me spremljali na poti- Peter Ostraveršnik je z nami na štartu, posodil je tudi kolo, spremljal me je do Maribora. Ogromen posel pa sta naredila David Razboršek, ki me je pričakal ob treh zjutraj v Celju in mi delal zavetrje do Trojan, in Primož Jeralič,, ki je bil z mano od Ljubljane do Pirana. 134 kilometrov je naredil, od tega je vsaj 100 km delal zame in pomagal, da sem imel zavetrje tudi v klanec. Primož je bil hitrejši, a je kljub temu s tako vožnjo sam sebi kuril energijo, resnično sem mu hvaležen.«
Galu novih izzivov ne manjka.
»Z Društvom onkoloških bolnikov Slovenije bomo še sodelovali. Kmalu bo jasno kako. Ideja pa je daljša trasa v več etapah. Kmalu bo jasno kaj več. Se pa že veselim novih preizkušenj.«
Za konec pa:
»Še enkrat hvala Društvo onkoloških bolnikov Slovenije za izjemno podporo, imeli smo skupen cilj, ki smo ga uresničili. Hvala vsem, ki so me spremljali in bili del te neprecenljive ekipe, zahvala pa gre še ZSIS-POK, ki me je uvedel v šport, brez njih pa ne bi bilo mojih športnih dosežkov. Omogočili so mi treninge in dvig pripravljenosti na tak nivo, da si sedaj zadajam cilje, katerih prej ne bi upal.«
