Prav je da, da se še enkrat ozremo na evropsko prvenstvo v streljanju, kjer je Slovenija prišla še do 26. zaporedne medalje z velikih tekmovanj. Na tem mestu nekaj vtisov naših tekmovalcev in zakjučna ocena, več pa v novi številki revije Športnik
Franc Pinter:
»Prvenstvo ocenjujem kot dobro. Dva finala v disciplinah R1 in R7 sta dosežek, s katerim sem zadovoljen. V finalih je po novih pravilih potrebno tudi veliko sreče. Nekoliko žal mi je predvsem za zračno puško stoje (R1), kjer sem se v finale uvrstil z drugim rezultatom, a žal v finalu izpadel kot prvi, saj se nikakor nisem mogel zbrati. Malo manj sem zadovoljen z obema disciplinama leže. Zlasti pri MK puški leže (R6) sem pričakoval vsaj uvrstitev v kvalifikacije.«
Gorazd F. Tiršek:
»Z nastopi na EP sem več kot zadovoljen glede na vse dogodke v letošnji sezoni, ko sem izgubil skoraj polovico treningov. Kljub temu sem čutil, da sem sposoben visokih rezultatov. V R4, kjer sem osvojil medaljo, sem imel velike zdravstvene težave. Po prebavnih motnjah vso noč sem bil zelo izčrpan in ni bilo prijetno sedeti na strelskem mestu z občutkom, ko ne veš, kaj se bo zgodilo. Zlasti v finalu mi je začelo primanjkovati moči, zato sem več kot zadovoljen. Skozi vso evropsko prvenstvo sem čutil tudi bolečino v hrbtu, zato sem presrečen, da se je tako izšlo tako. Zahvaliti pa se moram tudi trenerki in pomočniku, Poloni in Alešu, ki sta izvrstno vodila ekipo in skrbela za nas.«
Damijan Pavlin:
»S tekmo v R4 (zračna puška stoje) sem zelo zadovoljen, saj sem dosegel dober rezultat in tudi finale streljal dobro. Ne morem pa mimo zelo čudno izvedenega finala, saj se je streljalo več strelov kot običajno (zaradi gostujočih ekip Avstralije in Nove Zelandije). Sam sem izpadel po 8. strelu, kar bi pri normalnem finalu in po pravilih ISSF, ko se strelja 20 strelov, pomenilo bronasto medaljo. Tako, da nekaj grenkega priokusa ostaja, saj sem bil nekakšna žrtev kompromisne odločitve, da lahko tudi zunajevropske države streljajo finale. Z zračno puško leže (R5) sem pričakoval kakšen krog več, vendar je po novih pravilih tako, da moraš zadevati samo močne desetke (ni dovolj več samo desetka), kar pa mi tokrat ni povsem uspelo. Splošni vtis je torej vseeno pozitiven, še posebej gre zahvala Poloni Sladič in Alešu Kosmaču, za vse opravljeno delo.«
Dušan Rupar:
»Najprej se zahvaljujem ZŠIS -POK in obema trenerjema za trud tako na prvenstvu kot skozi vso sezono. Vesel sem, da sem se lahko udeležil EP, potrudil sem se po najboljših močeh, a še vedno mi ni uspelo pokazati vsega, kar sem sposoben. Imam namreč velike težave s krči, ki me onemogočajo pri streljanju. Z nastopom v R1 (zračna puška stoje) nisem zadovoljen. Boljše rezultate sicer dosegam v disciplini leže, vendar sem prepričan, da mi lahko uspe pokazati več v obeh disciplinah. Kot rečeno, najti bom moral rešitev za ponavljajoče krče, ki mi tresejo puško in onemogočajo višji rezultat.«
Polona Sladič, trenerka:
»O prvenstvu imam mešane občutke. Seveda so pozitivni zaradi nove medalje, naše 26. z velikih tekmovanj, kar je prav gotovo zelo lepa bera in tradicija. Nekoliko negativni pa so zaradi zmešnjav, ki jih je IPC-Shooting povzročil s povabilom dveh držav Oceanije (Avstralije in Nove Zelandije), ki zaradi premajhnega števila držav ne more organizirati regionalnega prvenstva. Odločitev je namreč bila, da te države streljajo tudi finala. Zaradi z letom 2013 spremenjenih ISSF (Mednarodna strelska zveza) pravil final pa se sedaj ta streljajo na izpadanje, prav tako se osnovni rezultat ne prišteva več. To pa pomeni, da ima lahko tekmovalec, ki strelja zunaj konkurence (kot npr. Avstralci oz. Novozelandci), velik vpliv na potek final. To se je nam zgodilo v disciplini R4, kjer je Tiršek osvojil bron. Če bi se finale streljal v skladu s pravili ISSF, bi Pavlin osvojil srebrno medaljo, saj je izpadel šele v 18. strelu od 20. V 19. in 20. strelu se namreč za zlato oz. srebrno medaljo pomerita samo še zadnja dva tekmovalca. Slovenija bi tako imela srebrno in bronasto medaljo in ne samo bronasto. Seveda je to vsakemu, ki ni strelec in ne pozna pravil, težko razložiti ampak moje mnenje je, da si IPC takšnih arbitrarnih odločitev ne bi smel privoščiti.. Iz Slovenije sem o tej zmešnjavi dobila kar nekaj vprašanj – kako, da se je streljalo več kot 20 strelov, zakaj je Tiršek na rezultatni listi 4., če je bil tretji ipd. A bilo je, kakor je bilo in s tem se moramo sprijazniti. Malce grenkega priokusa ostaja tudi, ker se je mesec pred prvenstvom poškodovala Veselka Pevec, ki je skupaj s Pavlinom in Tirškom tvorila ekipo SH2. Izkazalo se je, da bi Slovenija ob njenem povprečnem streljanju v disciplini R$ brez težav osvojila zlato medaljo, v disciplini leže (R5) pa bi se verjetno enakovredno borila za eno od medalj v izredno hudi konkurenci. Posamezne nastope bo potrebno še podrobneje analizirati, a dosegli smo pet uvrstitev v finale od desetih nastopov. Bojim pa se, da zaradi razmer v Sloveniji postajamo čedalje manj konkurenčni. Večina ostalih ekip se namreč udeležuje praktično vseh tekmovanj in s tem pridobivajo zelo pomembne izkušnje, naši tekmovalci pa 10 mesecev trenirajo v osami za nastop na dveh tekmovanjih. Drugo leto nas čaka svetovno prvenstvo v nemškem Suhlu, ki bo izredno pomembno, saj bodo na njem že delili kvote za nastop na Paraolimpijskih igrah v Riu 2016. Upajmo, da se bomo po vseh težavah s poškodbami v letošnji sezoni na naslednjo lahko pripravili brez težav.«
