Dr. Boro Štrumbelj je bil eden od predavatelj na izobraževanju vaditeljev za šport invalidov, ki se je v soboto končalo v Ljubljani. Namen je jasen, pravi trener izjemnega plavalca Darka Đurića.
»Prizadevamo si, da bi vsem tem vaditeljem dali specifična znanja s področja športnikov invalidov. Ni pa pomembno, kakšna je izobrazba teh vaditeljev. Lahko je zelo različna, saj je različno tudi področje športa invalidov tako.«
In dodaja:
»Bistveno je, da pridobijo znanja, ki jim bodo v pomoč pri delu z različnimi panogami športa invalidov. Dejansko so ta predavanja namenjena vaditeljem, ki bodo bdeli nad rekreacijo športnikov invalidov, na učiteljskem tečaju, ki ga bomo še pripravili, pa bodo podali znanja za bavljenje in treninge vrhunskih športnikov.«
Na kaj ste opozorili vaditelje?
»Predvsem to, da morajo dobro poznati specifiko športa in invalidnosti posameznika, ki se tega športa loteva. Pomembno je tudi to, da so seznanjeni s specifiko poškodb, ki pa jih je zelo malo.«
Potem nadaljuje:
»Vsak športnik invalid je svet zase, zato mora biti tudi vsak trener na to pripravljen. Treningi ter vadba morata biti za vsakega trenerja izziv. Bistveno je, da v prvi fazi invalide prepričajo v redno vadbo, tu je potem še storjen pomemben korak!«
Vloga trenerja je pomembna.
»Zelo in tudi specifična. Znanja iz sveta športa je včasih težko prenesti na šport invalidov. Pomembni so tudi pravi socialni pristopi, saj invalidi večkrat potrebujejo pozitivno vzpodbudo, da se jih pravilno motivira za nove treninge.«
Znanja ni nikoli preveč.
»Trenerji morajo biti izobraženi, bistveno pa je, da so vsi naši vaditelji in trenerji multidisciplinarno podkovani. Naj navedem primer: šport invalidov je zelo raznovrsten – trener ima lahko opravka s paraplegikom ali pa s plavalcem, ki nima dlani. To sta dva različna svetova.«
Še na nekaj opozori naš sogovornik:
»Upam si reči, da gre za zgodovinsko izobraževanje, saj je prvo tako po letu 1987. Veseli smo, ker je tako izjemen odziv. Nismo pričakovali, da bo vladalo tako zanimanje. Vsi slušatelji so pokazali interes za področje športa invalidov. Na vse ta vaditelje še kako resno računamo, z njimi pa bomo lahko zagotovili razvoj rekreacije po posameznih krajih po Sloveniji.«
Za konec pa:
»Trudimo se, da pripravljamo za vse invalide kvalitetne športne programe. Pogrešamo pa boljši in večji odziv pri mlajših invalidih. Zato bi rad na tem mestu povabil starše, da nekaj naredijo za svoje otroke tudi na področju rekreacije. Naj jih vključijo v programe. Po nasvetu ali informacijo naj se obrnejo kar na Zvezo za šport invalidov – Paraolimpijski komite. Dosedaj smo še za vsakogar našli kaj primernega!«
