Alen Kobilica je minuli vikend navdušil na tekmi svetovnega pokala v paratrialtonu, kjer se je v Londonu zavihtel na visoko 3. mesto. Po vrnitvi v Slovenijo pa je nastal spodnji zapis, v katerem Alen podoživi izjemen uspeh na Otoku.

140602_paratriatlon

Za nami sta prvi dve tekmi svetovne serije elitnega paratriatlona. V Francijo smo se podali z mešanimi občutki, saj po osmih mesecih priprav brez tekmovanj nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Vedeli smo le, da sem odlično treniral in v vseh segmentih izboljšal svoje rezultate, vendar tudi konkurenca ni počivala … Prva tekma v Besanconu v Franciji se je začela v precej nenavadnih okoliščinah. V deroči reki (obilno predhodno deževje) je bilo potrebno premagati 800 metrov.

Nastal je kaos, saj se nekateri tekmovalci zaradi močnejšega toka niso mogli držati za startno vrv, ki je bila napeta med stebri mostu. Vodni skuterji in kanuji so pobirali odplaknjene tekmovalce in jih vračali na startno linijo. Ker je bilo teh tekmovalcev preveč, se je starter odločil za takojšnji start. Ravno v tistem trenutku se je pred menoj znašel vodni skuter, v katerega sem s polno močjo trčil z glavo. Malce omotičen sem opravil s plavalnim delom tekmovanja. Čas plavanja je bil zaradi močnega toka več kot polovico hitrejši, za primerjavo naj povem, da smo vsi plavali hitreje od svetovnega rekorda plavalcev neinvalidov. Na kolesu smo se znašli štirje tekmovalci v koloni. V prvem krogu je moj triatlonski partner ocenil, da sva dovolj močna za napad. Pri prehitevanju za vodilno mesto je pri polni hitrosti (45 km/h) počilo. Na žalost je bil to pok najine zadnje gume in odstop je bil neizogiben, saj na progi ni bilo predvidenih menjalnih prostorov za menjavo gum. Buška na glavi in rahlo razočaranje v ekipi pa nista bila zadnji pripetljaj pred odhodom v London, kjer nas je čez 6 dni čakala najprestižnejša tekma svetovnega pokala. Na letališču v Lyonu smo ugotovili, da nam francoska hitra pošta ni uspela dostaviti tandem kolesa v dogovorjenem času. Druge rešitve ni bilo, kot da del ekipe odpotuje v London, trener Grega Nahtigal pa prenoči še en dan

v upanju, da kolo dostavijo. Z Jarom sva naslednji dan v Londonu opravila močan plavalni in tekaški trening, na veselje celotne ekipe pa se nam je isti večer pridružil tudi Grega, in to s kolesom! Še prehitro je prišla sobota in 8.00, ko je zopet počilo. Tokrat je šlo za start najtežje tekme letošnjega svetovnega pokala. Startal sem odlično in nekje po dvesto metrih sem ugotovil, da morda celo malce prehitro. Ne vem, kaj se je dogajalo okoli mene, edini stik, ki sem ga imel, je bil moj plavalni partner, ki ga čutim po napeti elastični vrvi, ki naju povezuje. Občutek sem imel dober, plavanje je bilo tekoče in ob izhodu iz vode po 750 metrih plavanja sem slišal reporterja, ki je omenjal moje in Britančevo ime kot vodilna v plavalnem delu tekmovanja. Naj omenim, da v tej sezoni že velja start z zamikom, kar pomeni, da slepi startamo 3 minute in 43 sekund pred slabovidnimi. V menjalnem prostoru nekoliko panično potegnem neopren in hkrati tekmovalni dres pod njim s sebe. V trenutku se znajdem skoraj gol, kar mi ni bilo najbolj v ponos, saj je bila voda precej mrzla :)). Ponovno oblačenje dresa mi je vzelo dodatnih 30 sekund, kar je pomenilo, da se je Britanec tudi za toliko oddaljil. Tokrat ni bilo druge kot kolesarski napad na vso moč. Kmalu sva ujela Britanca in sva držala enako razdaljo celih 20 kilometrov, vmes sem slišal trenerjev glas, da povečujeva prednost pred zasledovalci. Nad vsemi pričakovanji sva v tek startala kot druga. Noge so bile po močnem kolesarjenju težke in potreboval sem nekaj časa, da sem ujel ritem teka. Te ka ška proga je bila zrcalna, kar je pomenilo, da si v vsakem trenutku točno vedel, kje se nahaja konkurenca.

Približeval se mi je Britanec, ki je najhitrejši tekač med elito in me v predzadnjem krogu (4 kilometre) prehitel. V cilj sem pritekel na 3. mestu in za skoraj minuto prehitel zmagovalca (še en Britanec) prejšnje tekme svetovnega pokala v Besanconu (Francija). Veselje je bilo nepopisno in slavje se je lahko začelo. Osvojena medalja nam je potrdila, da delamo v pravi smeri in da je ekipa, ki jo poleg mene sestavljajo: Jaroslav Kovačič (spremljevalec), Peter Harnold (spremljevalec 2), Miha Jurečič (trening spremljevalec) in trener Grega Nahtigal prava. Verjamemo, da smo s tem dosežkom dvignili zaupanje Triatlonske zveze Slovenije in Zveze za šport invalidov in Paraolimpijski komite. Za vso podporo od samega začetka se zahvaljujem naložbenemu življenjskemu zavarovanju Flegma, medijskemu partnerju časopisu Dnevnik, Maxisport Cerinu, Pro organiki in Avantcaru.

Print Friendly, PDF & Email