Za nekoliko drugačen način praznovanja obletnice so se odločili pri krovni zvezi za šport invalidov v Sloveniji. Z medijsko delavnico, na njej so sodelovali tudi nekateri najboljši slovenski športniki, so pri Zvezi za šport invalidov – paraolimpijskem komiteju ob 52. obletnici ustanovitve želeli svoje delovanje še bolj približati javnosti. Teh 52 let so sicer v ZŠIS-POK praznovali že prejšnji teden, zdaj pa so na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča pripravili še delavnico o paraolimpizmu.
{gallery}slike/141028_mEDIJSKI_DAN{/gallery}
Foto: Blaž Uršič
Izjemna sezona
Na njej so novinarjem in gostom predstavili delovanje zveze, postregli z zanimivimi podrobnostmi iz sveta športa invalidov, pojasnili različne kategorije in delitve v posameznih panogah, poudarili specifiko športa invalidov v primerjavi z neinvalidnim, vsi pa so se lahko tudi sami preizkusili v nekaterih športnih (namizni tenis sede, košarka v vozičkih, ročno kolesarjenje) panogah in ugotovili, da je tisto, kar je navzven videti enostavno, kar precej naporno. Med številnimi uspehi slovenskih športnikov invalidov, ki se s prvenstev, svetovnih in evropskih, ter tekem svetovnega pokala in tudi s paraolimpijskih iger redno vračajo z medaljami, velja tudi v letu 2014 izpostaviti nekaj presežkov: Alen Kobilica je bil četrti na SP v paratriatlonu, Slovenija je osvojila tri medalje na EP v namiznem tenisu za slepe in slabovidne, Henrik Plank je bil bronast na atletskem EP, strelci so bili zlati in bronasti na SP …
Borba na vsakem koraku
“Z ustvarjalno delavnico smo želeli prikazati in spodbuditi novinarje, da spoznajo karakteristike, pravila in tudi naše športnike, naše dosežke. Na lastni koži se lahko prepričajo, da je treba za takšne dosežke veliko odpovedovanja, trenažnega procesa, strokovnega osebja. Šele s tem je mogoče doseči vrhunske rezultate,” je današnje dogajanje povzel predsednik zveze Damijan Lazar. “Borimo se na vseh področjih, smo organizatorji namiznoteniškega turnirja v Laškem. Tu smo že prepoznavni, želimo pa si še več takšnih dogodkov. Tudi statusno se stvari premikajo, čedalje več naših športnikov ima podobe ali izenačene statuse kot športniki neinvalidi in s tem sem kar zadovoljen,” je o statusu športnikov, ki se počasi približujejo vrhunskim športnikom neinvalidom, dejal Lazar.
V iskanju mladih
Paraolimpijske igre so seveda vrhunec športa invalidov, zadnje v Londonu so pomenile tudi prelomnico pri spremljanju tega športa, saj se je takrat močno povečalo zanimanje za paraolimpizem. A igre so vsaka širi leta, vmes pa je treba poskrbeti za vse športe in športnike: “Spodbuda paraolimpijskih iger se opaža. Naravnani smo predvsem za sredstva, ki privabljajo in omogočajo nabor mladih športnikov. Pridobili smo sredstva prek fundacij, imamo dogovor z rehabilitacijskim centrom Soča, zelo delamo na segmentu mladih in to bo tudi v prihodnje naša prednostna naloga.” Na današnji predstavitvi so sodelovali tudi nekateri najboljši slovenski športniki invalidi, ročni kolesar Primož Jeralič, plavalec Darko Đurić, smučar Gal Jakič in triatlonec Alen Kobilica. Slednji je poudaril borbo za paraolimpijske igre, saj je krovna svetovna zveza prav pred kratkim njegovo kategorijo brez pojasnila črtala s seznama športov na naslednjih igrah v Riu. Tako v Sloveniji kot v tujini so že napovedali proteste zaradi tega pri Mednarodnem paraolimpijskem komiteju; sicer pa Kobilici motivov ne manjka.
Na vsa tekmovanje ne gre
“Nerad počnem stvari, pri katerih nimam možnosti za uvrstitev v vrh,” je dejal o izbiri svojega športa. Motivov ima še dovolj tudi Gal Jakič, a jih bo vsaj kratkoročno usmeril v organizacijsko delovanje. Dejal je namreč, da si bo po paraolimpijskih igrah v Sočiju privoščil tekmovalni premor, aktiven pa bo predvsem pri spodbujanju delovanja mladih smučarjev invalidov in pri prizadevanju za vseslovenski center za priprave športnikov invalidov, vsaj za zimske športe bi se lahko v to zelo kmalu razvila Rogla. Prav vsi pa so poudarili nenehno lovljenje finančnih mej; v primerjavi s tekmeci po svetu, ki so marsikje že povsem profesionalni, si v Sloveniji, kljub pomoči ZŠIS-POK, še vedno ne morejo privoščiti vsega, kar imajo v tujini.
Tako marsikdaj odpadejo poti na oddaljenejše tekme svetovnega pokala, pri opremi (za vrhunsko ročno kolo ali monoski se številke kaj lahko začnejo blizu desetih tisočakov) pa morajo delati kompromise.
