Jernej Slivnik je prepričan, da mu bo s trdim delom in močno voljo uspel preboj na zimske paraolimpijske igre čez dve leti. Do takrat ga čaka še veliko treningov, a tudi veliko učenja v šoli. Na njegovi poti mu pomagajo tako domači, mama in brat, pa tudi njegovi trenerji in učitelji. In prav vsi najdejo za Jerneja same dobre besede. Najprej pa smo besedo dali junaku te zgodbe – petnajstletnemu Jerneju Slivniku.
Jernej, kdaj in kako si se začel ukvarjati s športom in kaj te je pritegnilo k smučanju?
Smučal in drsal sem že pred nesrečo. Na rehabilitaciji na URI Soča sem izvedel, da bom lahko smučal tudi kot paraplegik. Pozneje sem spoznal Gala Jakiča in on mi je na kampu v Kranjski Gori predstavil smučanje na monoskiju. Že pri prvem poskusu sem zelo užival in vem, da me je takrat za prispevek na TV novinarka vprašala, kakšni so moji cilji. Brez obotavljanja sem ji odgovoril, da so moj cilj paraolimpijske igre. To je bilo pred osmimi leti.
Kolikokrat na teden treniraš? Ali veliko treniraš na snegu? Kako se pripravljaš na tekme?
V preteklosti sem treniral nekoliko manj, nekje do trideset treningov na sezono. Letos pa se je začelo »zares«. Število treningov je odvisno od snežnih in vremenskih razmer, v povprečju pa približno dva ali tri treninge na teden na snegu. Ker sem dijak športnega oddelka, so »suhi« treningi tudi v okviru športne vzgoje, ki jo imam šest ur na teden. Tekme so v okviru organiziranih kampov, na katerih se kak dan ali dva najprej trenira skupaj s smučarji invalidi iz različnih držav, konec tedna pa treningom sledijo tekme.
