Med ponosne ambasadorke programa Postani športnik sodi tudi 19-letna plavalka Lucija Planinc. Letošnje leto ji je žal zaznamovala poškodba gležnja. A se toliko ali še bolj odločneje vrača v bazen. Da pokaže, kako ji šport bogati življenje, čeprav je slabovidna. V bazen in športne vode vabi tudi vse mlade invalide, da si najdejo šport po svoji meri. Program Postani športnik je tisti, ki pomaga pri vzpostavljanju sistema in pogojev za vključevanje mladih invalidov v športne aktivnosti. Razvila sta ga Zveza za šport invalidov Slovenije-Paraolimpijski komite in Lidl Slovenija.
Kako se bi opisali?
„Sem Lucija Planinc, stara sem 18 let in se ukvarjam s paraplavanjem. Šport sem imela vedno rada, morda tudi zato, ker imam tri starejše brate in je tekmovalnost ves čas prisotna.“
Tudi slabši vid za vas ni ovira?
„Sem slabovidna na obe očesi. Z lečami vidim do 15 odstotkov. Če je slabši dan, se ta odstotek zniža. Brez leč vidim praktično nič ali pa le packe.“
Ste se pred plavanjem ukvarjali s športom?
„Sprva je bilo pet let ritmične gimnastike, potem pa sem po zaslugi zavoda Vidim cilj smučala na kampih v tujini.“
In dodaja:
„Ritmična gimnastika mi je dala ogromno, tekmovala sem z videčimi, tudi kak kij mi je padel na glavo. Največji uspeh pa sem zabeležila z zmago na državnem prvenstvu v skupinskih sestavah.“
Dajva malce več o Zavodu vidim cilj.
“Vidim cilj mi je dal ogromno. Nikoli si nisem mislila, da sem bom na taki ravni ukvarjala s športom. Začela sem povsem amatersko, za sprostitev, da sem dala možgane na „off“. Plavanje pa je dobro vplivalo tudi na oči, saj jih ni bilo treba napenjati. Prišle so prve tekme, z njimi pa tudi rezultati. Sprva sem z Vidim cilj odhajala na smučarske kampe, potem sem v 9. razredu začela s plavanjem. Ko so prišli prvi rezultati, je motiv zrasel, potem pa sem menjala sredino: iz Vidim cilj sem se preselila v Plavalni klub Olimpija. V tem športu vztrajam, ker mi daje veliko samodiscipline in ostalih pozitivnih stvari.“
Pa vzorniki?
„Zagotovo je to Darko Đurić, ki v paraplavaju sodi v sam svetovni vrh, pa tudi meni je že precej pomagal, za kar sem mu hvaležna. Drugi moj vzornik je Alen Kobilica, ki je oslepel pred leti, potem pa ustvaril neverjetno zgodbo!“
Kako je s slabovidnostjo v bazenu?
„Predvsem zna biti težava pri obratih. Pri slepih je tako, da te lopnejo po glavi, pri nas slabovidnih pa si pomagamo s štetjem zavesljajev.“
Na katere dosežke ste najbolj ponosni?
„Na evropskih paraigrah mladih leta 2017 v Genovi sem osvojila kolajni: na 100 m prsno srebro, na 100 m prosto pa bron.“
Uspeva vam, da združujete šolo in šport.
„Vesela sem, ker je za mano matura na srednji vzgojiteljski šoli. Rada bi nadaljevala s študijem na zdravstveni fakulteti, smer pa delovna terapija.“
Šport in mladi invalidi?
„Priporočam vsem, da se ukvarjajo s športom, ki ti daje nekaj, kar se ne da naučiti nikjer. Predvsem pa te šport motivira, nauči pa te postavljati težke cilje, ki jih lahko dosežeš. Čeprav sprva misliš, da jih ne moreš!“
Letošnje koledarsko leto na področju športa ni bilo ravno najboljše za vas.
„Januarja sem si natrgala vezi v levem gležnju. Na tem mestu sem hvaležna Zvezi za šport invalidov Slovenije-Paraolimpijskemu komiteju, ki mi je pomagal, da sem lahko nemudoma opravila fizioterapijo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Po treh mesecih je bila poškodba sanirana. Lahko rečem, da je bila sezona slaba, zdaj pa že mislim na novo.“
Kako je s sezono v paraplavanju?
„Pri nas je tako, da imamo dva vrhunca: poleti, junija oz. julija, ter potem še februarja. Treniram pod vodstvom Tomaža Torkarja in Nine Torkar.“
Kje si lahko v prihodnje od vas obetamo največ?
„Zagotovo na 50m prosto in 50m prsno, a se slednje redko kje plava, zato že delam na tem, da bom vse hitrejša in boljša na 100m prsno in 100m prosto.“
Če so optimalne razmere, kako pogosto trenirate?
„Vsak dan! Po dvakrat. Praviloma vstanem ob 4.30, pred šolo treniram uro in pol, začnem ob šestih. Potem pa še popoldan. Ko pridem domov, ostane časa in energije za učenje. Na tem mestu bi se zahvalila tudi profesorjem na srednji šoli, ker so bili razumevajoči.“
Na temo slabega vida pa pove še tole:
„Rada sem samostojna! Ne rabim, da me kdo ujčka. Vztrajam in se borim. Saj starši rečejo, da me bodo peljali kam, pa grem sama s kolesom. Saj sem si že zato zlomila roko, a se ne dam.“
Poleti tudi delate.
„Da, strežem v enem od ljubljanskih gostinskih lokalov.“
Ko sva ravno pri starših in bodočih parašportnikih: kaj bi jim svetovali?
„Naj se ne bojijo usmeriti otrok v šport! To bo njihovim otrokom le koristilo. V prvi fazi jim bo zvišalo samozavest, otroci se bodo sprostili, šport pa jim bo pomagal tudi do večje samostojnosti.“
Kdaj vas bomo spet videli na tekmah?
„Septembra bo državno prvenstvo, prihodnje leto želim na evropsko prvenstvo. Prej bo treba do norme za nastop, to bi bilo moje prvo člansko evropsko prvenstvo.“
Enkrat pa tudi paralimpijske igre!
„Zagotovo, to je moja želja!“
