Patrik Jagodic je eden od mladih nadarjenih parašportnikov, ki so tudi ponosni ambasadorji programa Postani športnik, ki pomaga iskati in zagotavljati pogoje za mlade invalide, ki se želijo ukvarjati s športom.
Kar nekaj takih in njihovih družin je bilo konec avgusta v Laškem, kjer je Zveza za šport invalidov Slovenije-Paralimpijski komite organiziral prvi tabor za mlade in njihove družine. Na tabor je prišel tudi Patrik.
„Tabor je bil super, vsi športi pa dobro predstavljeni.“
Bil si tudi demonstrator paraplavanja.
„Zbranim sem povedal, kako poteka klasifikacija športnika na suhem in v vodi. Predstavil sem tudi vse tehnike, ki jih imamo paraplavalci.“
Kako pomemben je za vas parašport?
„Zelo! Plavanje mi veliko pomeni.“
Kako bi to opisal v količini dela?
„Šestkrat na teden plavam, dvakrat na teden sem v fitnesu, na teden opravim po osem enot treninga.“
Po novem pod taktirko novega trenerja.
„Res je, to je zdaj Emil Tahirovič.“
Kakšen je Emil?
„Velik motivator. Odkar delam z njim, mi gre na boljše, rezultati so vse bolj konkurenčni!“
Sezona se začenja.
„September je pri nas plavalcih tisti, ko začnemo s tekmami.“
Kakšni so cilji?
„Želim se prebiti na člansko evropsko prvenstvo, ki bo drugo leto. Zato rabim normo.“
V kateri panogi?
„Zaenkrat 100m kravl.“
Kako ste blizu normi?
„Manjka mi še sekunda in pol.“
In to boste izničili in uspeli!
„Seveda. Bo pa treba garati za to!“
Obiskujete tudi šolo.
„Sem dijak 3. letnika šole v Radovljici, kjer se učim za medijskega tehnika.“
Kje pa trenirate?
„V Kamniku in Radovljici, kamor pa se pozimi vozijo iz PK Kamnik, ker nimajo letnega balona.“
Kako ste spoznali Emila Tahiroviča?
„Srečevala sva se na treningu v Radovljici, včasih sva ga z mamo peljala domov do Kranja. Tako smo se spoznali.”
In potem?
„Rekel sem mu, ali bi bil moj trener. Odgovoril je, da bo to storil z veseljem.“
Koliko in kdaj trenirate?
„Vstajam ob 5.30, ob 6.00 sem v fitnesu. Potem me mama odpelje do avtobusne postaje v Kranju, odkoder se odpravim v šolo v Radovljico. V šoli sem do 14.00, med 16.00 in 18.00 pa treniram v bazenu. Potem pridem domov, se najem, naredim domačo nalogo, po 20. uri se učim. Energije imam domov, me pa proti koncu tedna malce zmanjka.“
Tvoji parašportni začetki segajo na OŠ Šenčur.
„Tam je bil športni pedagog Primož Černilec, ki je predlagal, da bi se ukvarjal s športom. V mislih je imel plavanje. Pred tem sem igral tudi namizni tenis, s katerim sem končal. Ker nisem bil aktiven, sem se zredil. Dejansko sem potreboval šport in vsakodnevno aktivnost. S Primoževo pomočjo sem prišel do Zveze za šport invalidov Slovenije-Paralimpijskega komiteja, kjer smo s pomočjo Jane Čander našli trenerja.“
Za vami je pet let trdega dela.
„Šport mi pomaga, da sem bolj samostojen, da več stvari naredim in zmorem sam. Pa tudi vztrajnosti sem se priučil zavoljo športa.“
Sošolci vedo, da ste paraplavalec?
„Prvi šolski dan sem jim pojasnil, kaj delam.“
Kako starši sprejemajo dejstvo, da ste se tako zapisali športu.
„Podpirajo me vedno in povsod. Zavedajo se, da je dobro naredim nekaj zase, pa parašport ima toliko dobrih učinkov, o katerih sem govoril prej.“
Imava kako sporočilo za mlade, ki oklevajo?
„Svetujem jim, da preizkusijo vse mogoče, kar je možno. Ko pa najdejo tisto pravo, naj vztrajajo.”
Ti treniraš, vztrajaš, se boriš.
„Imam veliko željo, želim nastopiti na paralimpijskih igrah.“
No ja, na igrah ste že bili. ZŠIS-PK in Lidl Slovenija sta mlademu in perspektivnemu športniku invalidu že leta 2016 uresničila veliko željo inomogočila ogled slavnostnega dogodka ob odprtju in ogleda nekaj tekem na paralimpijskih igrah v Riu.
„Lepo je bilo, na letošnjih evropskih paraigrah na Finskem sem na Rio obujal spomine z enim od brazilskih športnikov.“
Kako greš ti skozi težke trenutke?
„S pomočjo glasbe in pogovora s trenerjem.“
