Pride trenutek, ko obrneš list. Pride trenutek, ko spremeniš smer, stanje. Ostanejo pa sledi, pečat. Prav to počneta Darko Đurić in Dejan Fabčič, ki sta se odločila, da skleneta svojo športno pot. Ostali bodo spomini, rezultati, statistika. Ostala bosta Darko in Dejan, ki sta vtisnila globok pečat, svojo ero sta zaznamovala, za kar smo jima na Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite hvaležni! Danes sta Dejan in Darko v prostorih Fakultete za šport v Ljubljani na dobro obiskani novinarski konferenci tudi sklenila svojo športno pot.
Uvodoma je zbrane pozdravil in nagovoril prof. dr. Damir Karpljuk, dekan fakultete. V imenu Zveze ŠIS-SPK se je Darku in Dejanu zahvalil podpredsednik zveze Gregor Gračner, ki je skupaj s podpredsednikom Jakobom Škantljem Dejanu in Darku izročil skromno pozornost. S svojim nastopom, uvodoma s himno parašporta Ta tempo, je zbrane navdušil Trkaj, ki je svoji dve pesmi posvetil prav Dejanu in Darku. Ob koncu slovesnosti je Dejana s priložnostnim darilom obdaril tudi Andrej Jelenc, direktor Kajakaške zveze Slovenije.
Odmevi po dogodku:
Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite:
„V času pandemije je šport še posebno na udaru, odpovedujejo se mednarodna tekmovanja in tudi športniki sprejemajo različne odločitve. Žal smo pred nekaj dnevi tudi mi od dveh naših največjih parašportnikov prejeli slabo novico. Odločila sta se namreč, da končata športno pot. To je na neki način konec, a hkrati začetek ter izziv za mlade, ki šele stopajo po poti največjih, da postanejo še boljši. Športnika, ki sta nas leta razveseljevala z odličnimi dosežki in kot vzor mladim postavljala meje skorajda nemogočega. S karizmo vrhunskega športnika in s svojo osebnostjo sta poskrbela, da je parašport postajal vse bolj prepoznaven v Sloveniji in širše. Z osvojenimi medaljami na svetovnih, evropskih in mednarodnih tekmovanjih pa sta vedno znova dokazovala, da spadata prav v vrh panog, v katerih nastopata. Sta pionirja promocijskih in družbenokoristnih akcij, ki so jih pripravili naši sponzorji Lidl Slovenija, Toyota, Loterija Slovenije in Zavarovalnica Triglav. Zazevala bo praznina, ki je ne bo moč hitro zapolniti, pa vendar bo to mladim vržena rokavica, da presežejo svoja vzornika. Hvala Darko in Dejan, da sta bila del naše športne zgodbe ter sta nas leta navduševala z odličnimi športnimi dosežki.“
Gregor Gračner, podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite:
„Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimijski komite se sooča z novimi izzivi, tudi takim, da bodo paralimpijske prihodnje leto. Za vse, ki so se pripravljali na letošnje tekmovanje, je bila prestavitev šok, psihološki udarec, saj so morali koncentracijo trenažnega procesa zamakniti za eno leto. Danes s pozitivnim pogledom zremo naprej, začenjajo se nove zgodbe. Kjer je začetek, je tudi konec. Za Darka in Dejana je danes uradno konec vrhunskega športa. Številnim sta bila in ostala navdih in vzor, tudi tem, ki so se prek programa Postani športnik vključili v športne aktivnosti. Program smo razvili skupaj z Lidl Slovenija z jasno željo, da mladim omogočimo razmere, da se bodo na lokalni in regionalni ravni vključevali v športne aktivnosti. Podobno, prek vključevanja in preizkušanja različnih panog, sta se onadva vključila v tekmovanja in našla šport zase. Zveza ŠIS – SPK se Darku in Dejanu iskreno zahvaljuje za njun vložek na športni poti, ki sta jo opravila, Darko v paraplavanju, Dejan pa na začetku v paraplavanju in kasneje še v parakajaku. S svojimi nastopi sta v svet ponesla Slovenijo in jo lepo predstavljala. Dejanu in Darku želim veliko nadaljnjih ustvarjalnih dni. Verjamemo pa, da nista še rekla zadnje na področju športa. Športno še naprej, srečno!“
Dr. Boro Štrumbelj, vodja paralimpijske odprave na paralimpijske igre v Tokiu:
“Delo z njima je bila šola življenja, šola športa, ekipnega dela. Oba sta vrhunska športnika, marsičemu sta se odrekla. Šport invalidov je vrhunski šport. Upam pa, da ta današnji konec ni konec in da se še vidimo v kakšni drugi vlogi.”
Darko Đurić (1989), paraplavalec:
:: EP 2009 (Reykjavik) – 7. mesto 100 m prosto, 8. mesto 200 m prosto, 9. mesto 50 m prosto
:: SP 2009 (Rio de Janeiro) – 5. mesto 50 m prosto, 100 m prosto in 200 m prosto
:: SP 2010 (Eindhoven) – 7. mesto 100 m in 200 m prosto, 9. mesto 50 m prosto
:: EP 20011 (Berlin) – 2. mesto 50 m delfin, 7. mesto 100 m prosto in 200 m prosto, 8. mesto 50 m prosto
:: POI 2012 (London) – 5. mesto 50 m prosto, 6. mesto 100 m prosto, dvakrat popravljen svetovni rekord na 50 m delfin
:: SP 2013 (Montreal) – 1. mesto 50 m delfin, 1. mesto 100 m prosto, 2. mesto 200 m prosto
:: EP 2016 (Madeira) – 2. mesto 100 m prosto, 3. mesto 200 m prosto
:: POI 2016 (Rio de Janeiro) – 4. mesto 200 m prosto, 50 m prosto, 5. mesto 100 m prosto, 8. mesto 50 m delfin
:: OP Nizozemske 2017 – dvakrat popravljen svetovni rekord na 50 m delfin
:: EP 2018 (Dublin) – 1. mesto 50 m prosto, 3. mesto 200 m prosto
Darko Đurić, paraplavalec:
„Ko sem septembra 2007 začel trenirati plavanje v Radovljici in je Ciril Globočnik omenil, da bom nastopil na paralimpijskih igrah, si nisem predstavljal, da bo to postalo resničnost. Danes, trinajst let pozneje, lahko na kariero pogledam s ponosom in hvaležnostjo. Koliko sveta sem videl, koliko dobrih ljudi spoznal. Medalje in rekordi pa so bili nagrade za vse tiste, ki ste od malega verjeli vame. Cilj je bil, da se od aktivnega plavanja poslovim v Tokiu, sezono smo dobro zastavili, žal pa nam jo je zagodla pandemija, in dvomesečna odsotnost iz bazena, nejasnost glede nove sezone, predvsem pa želja po novih izzivih, kjer bom lahko bolj napredoval, so me pripravili do odločitve, da tekmovalne kopalke obesim na klin, svoje mesto pa prepustim mladim, ki so, verjamem, željni dokazovanja. Ob tej priložnosti bi se zahvalil Plavalnemu klubu Gorenjska banka Radovljica, kjer ste mi dali možnost za treninge, ZŠIS – SPK za podporo, vsem trenerjem, financerjem in tistim podpornikom, ki ste me spremljali ter vzpodbujali, tudi ko mi ni bilo lahko. Zame to ni konec, je le nov začetek. Hvala vsem, Darko Đurić.“
Za Darkov razvoj so skrbeli Blanka Zupan, Katja Ovsenik, Boro Štrumbelj, Jana Čander, Matej Globočnik, Alen Kramar, Emil Tahirovič, nizozemska strokovnjaka Sander Nijhuis in Bram Dekker, Tea Kosnjek (kondicijska trenerka). Darko pa je ob tem dejal, da gre posebna zahvala Gregi Nahtigalu za odlično sodelovanje že kot fizioterapevtu v Montrealu (svetovno prvenstvo leta 2013) in kot spremljevalcu na EP v Dublinu 2018.
Dejan Fabčič (1977), paraplavalec, parakajakaš:
plavanje:
:: SP 2006 (Durban) – 6. mesto 50 m prosto, 7. mesto 100 m prosto, 9. mesto 100 m hrbtno in 400 m prosto, 11. mesto 200 m mešano, 10. mesto 100 m prsno
:: POI 2008 (Peking) – 6. mesto 100 m prsno, 8. mesto 100 m hrbtno
:: EP 2009 (Reykjavik) – 5. mesto 100 m hrbtno, 7. mesto 50 m prosto in 100 m hrbtno, 10. mesto 100 m prsno
:: SP 2009 (Rio de Janeiro) – 4. mesto 100 m hrbtno, 5. mesto 100 m prsno, 11. mesto 100 m mešano, 9. mesto 50 m prosto
:: SP 2010 (Eindhoven) – 14. mesto 100 m hrbtno, 18. mesto 100 m prosto in 50 m prosto
parakajak:
:: SP 2015 (Milano) – 2. mesto 200 m sprint
:: EP 2016 (Moskva) – 3. mesto 200 m sprint
:: SP 2016 (Duisburg) – 5. mesto 200 m sprint
:: POI 2016 (Rio de Janeiro) – 6. mesto 200 m sprint
:: SP 2018 (Beograd) – 10. mesto 200 m sprint
Nad Dejanovo kariero v parakajaku so bdeli Nina Mozetič (glavna trenerka) in njen pomočnik Jernej Zupančič Regent, v zadnjih letih pa Stjepan Janić in Miha Brezigar. Plavalna trenerja Dejana Fabčiča sta bila dr. Boro Štrumbelj in Jana Čander.
Dejan Fabčič, parakajakaš:
„Odločil sem se, da končam kariero parakajakaša. Odločitev je v meni dozorevala počasi. O zaključku sem razmišljal že po lanski sezoni, vendar smo se z ljudmi, ki mi pri kajaku pomagajo, odločili, da nadaljujem še v paralimpijsko leto. Imel sem namreč realne možnosti, da osvojim kvoto za Tokio. Začel sem sodelovati z novim trenerjem Miho Brezigarjem in delala sva res dobro, vse dokler nas ni koronavirus priklenil v domove. Sprva sem tudi doma trdo treniral, ko pa se je karantena začela vleči v negotovost in so odpovedali tekme ter naposled prestavili še paralimpijske igre, sem počasi izgubljal motivacijo za trening. V času karantene doma sem si dneve popestril tudi z drugimi športi, spoznaval, da mi je vedno bolj všeč preživljanje časa v krogu družine in da ob tem postorim še kakšno stvar okoli hiše. Vedno bolj sem spoznaval, da si toliko časa, kot ga je treba za vrhunsko treniranje kajaka, ne bom več sposoben niti voljan vzeti. O tem sem se pogovoril z ženo in z ljudmi, ki jim zaupam, in se z lažjim srcem in pokončno držo odločil, da je dovolj kajakaštva na vrhunski ravni. Kajakaških uspehov ne bi dosegel brez pomoči na prvem mestu Andreja Jelenca, ki je bil idejni vodja parakajakaštva v Sloveniji in nato tudi koordinator, mentor, svetovalec in človek, ki kot bivši kajakaš šport razume in za vsako situacijo najde dober nasvet. Prvih zavesljajev me je naučila in me nato popeljala do paralimpijskih iger Nina Mozetič, trenerka v pravem pomenu besede, na treningih neizprosna, po treningu pa dobra prijateljica. Pred Riom nam je z nasveti in treningi pomagal tudi Jernej Zupančič Regent, ki je prava zakladnica kajakaškega znanja in mu to še ni dovolj, saj stalno tuhta nekaj novega. V zadnje sezone so mi pomagali tudi Stjepan Janić, Špela Ponomarenko in Miha Brezigar. In ne nazadnje mi je vsa ta leta ob strani stala tudi Zveza za šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite. Brez finančne podpore vsega tega ne bi zmogli. Še enkrat hvala vsem!“
Avdio izjavi Darka Đurića in Dejana Fabčiča:
Foto: Sportida
