Fabčič in Đurić ne bosta več aktivna, a ostajata povezana s športom

Plavalec Đurić, udeleženec paralimpijskih iger v letih 2012 in 2016 ter nosilec številnih medalj s SP in EP, je med epidemijo sprejel določitev, da se tekmovalno upokoji. “Dejansko za to, da bi vstajal zjutraj samo za treninge, nisem več videl smisla. Težko bi delal kakovostne treninge. Da bi bil motiviran, da bi šel čez sebe. Če tega ni, pa ne vidim smisla, tudi ni napredka,” je pojasnil Đurić.

Medalje in zgled

Niso le dosežki, sam svojo kariero vidi predvsem kot navdih za mlade. “Mogoče največji uspeh niso medalje, ampak to, da sem s svojim zgledom spodbudil mlade, da so se odločili za šport. Nekoč je v Kranju enajst let star fant, neinvalid, prišel do mene in mi rekel, da je zaradi mene začel plavati in začel trenirati. To je zame največja čast in največji uspeh.”

Pa tudi sicer poudarja, da v življenju zanj izzivi niso bili samo športni. Ob koncu kariere je skušal na hitro našteti največje mejnike: “Predvsem to, da sem se naučil hoditi s protezami, kar mi je dalo samostojnost. Pa skok v vodo leta 2000, ko je spremljevalec pogledal proč, jaz pa sem ugotovil, da sem ploven, da lahko ostanem na gladini. Začetki z odbojko 2005, ko sem bil prvič soočen s tekmovalnim športom invalidov, pa nastop na državnem prvenstvu v plavanju, ko sem brez treninga odplaval dober rezultat. Pa prva mednarodna tekma, pa do leta 2018, ko sem osvojil zadnjo medaljo. Pa tudi lani, ko na SP v Londonu nisem vedel, da jo to zadnja velika tekma. Prišlo me je spodbujat 15 navijačev, o tem sem vedno sanjal. Lahko rečem, da sem v karieri doživel vse.”

Motivacija

Če ne bi bilo koronakrize, bi bil zanj vrhunec sezone Tokio in bi potem šel v pokoj. “Postavili smo dober sistem tekmovanj. Načrt je bil, da bi se v Tokiu poslovil, želel sem plavati osebne rekorde. Po tem, kar se je zdaj zgodilo, pa sem videl, da ne bi imel več motivacije, da bi šel še enkrat čez to.”

Poudarja, da bo ostal povezan s športom. Ko je eno leto preživel s plavalno ekipo Nizozemske, je videl, kako profesionalno je tam delovanje tega športa. Priložnost za kaj podobnega vidi tudi v Sloveniji: “Tam imajo zelo široko zastavljen projekt na najvišji ravni. Z izkušnjami v tujini bi tudi v Sloveniji lahko pomagal pri razvoju, zanesljivo je še prostor za napredek.”

Konec aktivne kariere zanj ne pomeni, da se ne bo več ukvarjal s športom. “Že zaradi gibanja potrebujem šport. Nekajkrat tedensko bom še moral skočiti v vodo, če bom želel ohraniti telesno maso. Plavanje mi je dalo ogromno, se pa veselim tudi drugih stvari. Odbojka in ragbi na vozičkih, tu se že udeležujem treningov. Ne vem še, ali bo to rekreativno ali tekmovalno. Moram pa paziti na svojo desno roko in ramo, ne smem tvegati poškodbe,” je načrte za prihodnost razkril Đurić.

Priznal je, da je po letih športnega življenja zdaj zazevala praznina, a bo to tudi priložnost, da razmisli o novih ciljih.

Ko ni tekmovanj

Zaradi podobnih razlogov se je za konec tekmovalne poti v kajaku odločil Fabčič. “Že lani sem razmišljal o koncu kariere. Potem smo se dogovorili, da poskusim še v paralimpijskem letu. Lahko bi osvojil kvoto za Tokio. Do marca smo dobro delali, potem nas se je ta situacija priklenila na dom. Ko pa so začeli še odpovedovati tekmovanja in prestavili igre, sem težko še našel motivacijo,” je pojasnil.

A brez športa ne more, našel je že nove izzive. “Za zdaj je ideja o lokostrelstvu še na začetku. Igram tudi odbojko sede, še vedno grem tudi plavat, veslat. Sem športnik po duši, ne vem pa, če bo še kdaj na taki visoki ravni. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem težko pri miru. S športom se bom ukvarjal vedno, ga bom pa prilagajal svojim sposobnostim in starosti.”

Študij, družina

V športu je imel dvojno kariero, najprej plavalno z vrhuncem v Pekingu 2008, potem v kajaku na mirnih vodah z vrhuncem v Riu 2016: “Začel sem s plavanjem, ki mi je dalo zelo veliko. A tam sem šel bolj na moč, z energijo in zagnanostjo. Ko sem doštudiral in dobil družino, ni šlo več tako. Takrat sem po naključju spoznal kajak, tja sem šel precej bolj premišljeno in usklajeno. Dve zelo lepi zgodbi, če pa bo življenje prineslo še kaj, bom pograbil z obema rokama.”

Obžaluje le, da nima kombinacije sedanje zrelosti in mladostne zagnanosti. “Pogosto rečem, da če bi imel takrat tisto pamet, ki jo imam zdaj, bi bila moje plavanje in kariera popolnoma drugačna in tudi bolj uspešna. Žal se ne da zavrteti časa nazaj. Je pa vedno težje biti v tem športu, druge države veliko vlagajo, športniki so na vrhunski ravni. Že to, da prideš na tekme, je svojevrsten dosežek.”

Pomagal bo

Prepričan je tudi, da z njegovim slovesom ne bo konec parakajakaške zgodbe. “Želim si, da bi se parakajak nadaljeval. Pomagal bom, če se bo pojavil nov kandidat. Mogoče z življenjsko zgodbo, z motivacijo za trening. Želim si, da se moja zgodba tu ne bi končala. Če pa bo še kaj tekmovalnega, pa verjetno tudi ne bo težava.”

Foto: Sportida