Med temi parašportniki, ki se borijo za nastop na paralimpijskih igrah v Tokiu, je tudi paratriatlonec Alen Kobilica. Njegova ekipa načrtov in planov sprva ni menjala, potem pa se je hitro adaptirala na novo situacijo.
Vsi na istem
„Vse tekme so odpovedane, za eno leto naprej so prestavili paralimpijske igre. Zavoljo tega se je spremenil proces treniranja. Več delam na moči, največja težava pa je pri plavanju, saj so bila vsa kopališča zaprta. Vse skupaj smo kompenzirali z vajami za moč, a se to ne more enačiti s plavanjem. Situacija je taka, kot je. Zdaj smo vsi na istem. Sam pa sem tega vajen v življenju, konstantno spreminjanje situacije in prilagajanje, to ni nič novega zame,“ je uvodoma povedal Alen Kobilica, ki ima ob sebi kvalitetno ekipo, ki mu pomaga pri pripravi in organizaciji priprav ter tekem.
Domače okolje
„Posvetili smo pomanjkljivostim v trenažnem procesu, ki so bile do sedaj izražene, a ni bilo časa, da bi jih aktivno in temeljito izboljšali. Posvetili smo se izboljšanju regeneracije, izboljšanje moči in vzdržljivosti na kolesarskem in tekaškem delu. Alen ima doma prilagojeno okolje za izvedbo trenažnega procesa. Tekaška proga, kolesarski trenažer in domači fitnes. Vse to je v času karantene prišlo zelo prav. Trenažni proces se je torej skoncentriral na domače okolje. Manjkal je le stik z vodo, ki pa je v triatlonu zelo pomemben,“ o pogojih dela Kobilice pove Grega Nahtigal, vodja ekipe, ki bdi nad Alenom.
Šport pred preizkušnjo
„Trenanžni proces se izvaja primerno situaciji, kot rečeno kolesarski in tekaški del ne predstavljata težave, več težav pa je z vodnimi treningi, ki pa jih bomo hitro rešili, ko bodo razmere dopuščale plavanje v odprtih vodah, jezera in morje. Spremljamo odločitve s strani mednarodne triatlonske organizacije (ITU) in domače krovne organizacije Zveze ŠIS -SPK in priporočil TZS.V tem trenutku ITU vleče vse niti in se odloča o varnosti oziroma nevarnosti izpeljave tekmovanj v svetovnem merilu. Mislim, da se zapleta predvsem pri nudenju enakih možnosti in priložnosti za športnike, saj je epidemija oz. pandemija na različnih koncih sveta drugače prisotna in tako imajo različne države po svetu različne pristope, to pa dela preglavico ITU (mednarodni triatlonski zvezi). Zagotoviti minimalen zdravstveni standard, ki bi omogočil tekmovanja na svetovnem nivoju, osebno verjamem, bi bilo mogoče, a kot sem omenil, je problem v nekontroliranih izbruhih nove bolezni po svetu, ta pa ne daje enakih možnosti priprav športnikov na tekmovanje in iz tega naslova je tekmovanje v tem trenutku morda res nesmiselno. Vrhunski tekmovalni šport je pred hudo preizkušnjo in posledice, ki bodo sledile je potrebno v največji meri, kot se da predvideti in se že danes aktivno pripravljati na njih. Pa naj si bo to s prilagoditvijo trenažnega procesa, reorganizacijo znotraj ekip, izboljšanje sistemske ureditve na zvezah, sanacija poškodb in še mnogo je dejavnosti, katerim se lahko v teh časih posvetimo,“ dodaja Nahtigal, ki z ekipo pogleduje proti prvemu tekmovanju, ki naj bi vendarle potekalo. To bo tekma svetovne triatlonske serije, potekala pa bo 3. oktobra v Montrealu.
Motivacija pri Alenu Kobilici ni sporna.
„Motivacija je stvar osebne življenjske filozofije v odvisnosti od različnih stresnih faktorjev, ki te različno močno mečejo iz življenjskega ravnovesja. Stališče ekipe Alena Kobilice ostaja enako, cilj so paralimpijske igre v Tokiu. Motivacija s tega naslova ni vprašljiva. Svetovna zdravstvena situacija je zgolj še ena spremenljivka oz. stresni faktor, ki ga je potrebno sprejeti, ga akceptirati in sprejeti v svojo življenjsko filozofijo. Nobena pot do uspeha do sedaj ni potekala brez težav, zato je zmožnost hitre in uspešne prilagoditve na te stresne faktorje, odlika vrhunskih športnikov, to pa se navadno rezultira v uspehu in poti do cilja,“ sklene Nahtigal.
