Mednarodni paralimpijski komite je v dneh, ko bi se morale začeti 16. poletne paralimpijske igre predstavil izjemen dokumentarec s pomenljivim naslovom, tudi za današnji čas še kako primernim, Rising Phoenix.
Omenjeni dokumentarec so prvič predvajali 26. avgusta. Po prvotnem programu naj bi bil na sporedu v času paralimpijskih iger v Tokiu, ki pa so jih zaradi pandemije novega koronavirusa z letošnjega prestavili na drugo leto.
V dokumentarcu elitni športniki in insajderji razmišljajo o paralimpijskih igrah in preučujejo, kako vplivajo na globalno razumevanje invalidnosti, raznolikosti in odličnosti. Film nas popelje na paralimpijske igre v Londonu leta 2012., ki so bile po mnenju mnogih prelomnica (na boljše), ko beseda nanese na medijsko pozornost, ki so jo bili deležni parašportnice, parašportniki in celotno paralimpijsko gibanje.
Film ponudi besede Stephena Hawkinga, ki se radostno zahvaljuje ob pravkar končanih igrah v Tokiu, pot pa nas potem pelje dalje do Ria de Janeira, ki je igre gostil 2016. Po strukturi gre za tipičen športni dokumentarni film, ki mu močan pečat dajejo osebne zgodbe.
Matt Stutzman se je rodil brez rok. Desno nogo Ellie Cole so zaradi raka amputirali, ko je bila stara tri leta. Bebe Vio so amputirali dele vseh štirih okončin, potem ko je kot mladostnica zbolela za meningitisom. Zdravniki so ji lahko rešili življenje, ne pa tudi rok in nog.
“V paraolimpijskem športu imajo vsi zgodbo,” v filmu pravi Xavi Gonzalez, nekdanji izvršni direktor Mednarodnega paralimpijskega komiteja. “Iz njih izhajajo ovire, da bi lahko dosegli, kar želijo doseči. Nadaljujte in živite življenje, četudi bomo vsi mislili, da vi ne morete,” doda Gonzalez.
