Po svetovnem prvenstvu v parakolesarstvu na Portugalskem je znano, da bo edina slovenska parakolesarska kvota pripadla 27-letnemu ročnemu parakolesarju Aneju Dopliharju. Zadnji rezultat na Portugalskem in analiza dosežkov ter mnenje trenerja Luke Kovica so bili strokovna podlaga za odločitev, da Slovenija v Tokio pošlje Dopliharja. V konkurenci za odhod je bil tudi dvojec Aleš Dragar&Jurij Porenta.
Anej Doplihar
Ključna tekma
„Zadnja tekma na Portugalskem je bila najpomembnejša, formo smo tempirali za to. Tako v cestni vožnji kot v kronometru smo tekmovali na dirkališču formule 1 v Estorilu. V kronometru sem bil 17., na cestni dirki sem hotel še nekaj več. Štartal sem dobro, bil s hitro skupino, kljub nesreči in trku s sotekmovalcem pa prišel do 15. mesta. Počakati pa je bilo treba, da o potnikih, v konkurenci je bil še dvojec Aleš Dragar&Jurij Porenta, odloči Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite, upošteva pa se še mnenje trenerja. Ta čast je doletela mene, neizmerno sem vesel, skoraj ne morem verjeti,“ je povedal Doplihar, ki se bo jutri že sestal s trenerjem Luko Kovicem, s katerim bosta skovala plan do začetka paralimpijskih iger, ki se pričnejo 24. avgusta v Tokiu!
Motokrosist
Anej Doplihar je po rodu z Dornberka v Vipavski dolini, izučil se je za avtoserviserja in strojnega tehnika. Hitro se je zapisal športu. Do leta 2017 je bil motokrosist, po nesreči pa je začel s parakolesarjenjem. Na pravkar minulem svetovnem prvenstvu je Doplihar v kronometru zasedel 15. mesto (28 tekmovalcev), v cestni dirki pa je bil 17.
Paralimpijski šport
Parakolesarstvo je paralimpijski šport, s katerim se lahko ukvarjajo športniki najrazličnejših vrst invalidnosti. Glede na svoje sposobnosti kolesarji vozijo običajno cestno kolo, ročno kolo, tricikel ali tandem. Zaradi različnih telesnih okvar so parakolesarji klasificirani v ustrezne tekmovalne skupine, in sicer glede na obseg tekmovalnih zmožnosti, ki izhajajo iz njihove okvare. Športniki z okvaro hrbtenjače ali z amputiranimi spodnjimi udi kolesarijo z ročnimi kolesi (H1-H5), športniki z nevrološkimi okvarami oziroma poškodbami glave uporabljajo tricikle (T1, T2), športniki z nevrološkimi okvarami in amputiranimi okončinami kolesarijo s prilagojenimi cestnimi kolesi (C1 – C5), slepi in slabovidni športniki pa skupaj s partnerjem tekmujejo na tandemih (B). Pri cestnem parakolesarstvu poznamo cestne dirke in vožnjo na čas (kronometer), ročni kolesarji pa se pomerijo tudi v štafeti. Dirke na velodromu so omejene zgolj na kolesarje na cestnih kolesih in tandemih, ki se pomerijo v šprinterskih in vzdržljivostnih disciplinah.
Nič mi ne manjka
Anej Doplihar je tudi eden od junakov odmevne kampanje Nič mi ne manjka, kjer sta združila moči Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite ter zlati sponzor Lidl Slovenija, ki skupaj z zvezo razvija tudi program Postani športnik, s katerim želimo vzpostaviti učinkovit dolgoročni sistem za večje vključevanje mladih invalidov v šport ter obenem dvigniti prepoznavnost pomena športa invalidov v slovenski javnosti. Skozi šport in rekreacijo namreč mladi razvijajo svoje zmožnosti, krepijo samopodobo in s tem pomembno pripomorejo h kakovosti življenja.
Foto: Peter Giodani
