Sandi Novak, 47-letni slepi maratonec in udeleženec paralimijskih iger, je danes sklenil športno pot. Na zadnjih paralimpijskih igrah v Riu 2016 je Novak v maratonu osvojil osmo mesto.

“Maraton se začne pri 30, 35 kilometrih. Pri 21. in 30. kilometru ne smeš biti utrujen, si pa lahko utrujen v zadnjih dveh kilometrih,” je ob slovesu od tekmovanj na današnji novinarski konferenci dejal slepi maratonec Sandi Novak, ki je po 13 letih končal svojo bogato športno pot.

“V življenju beseda ne zmorem na obstaja. Vsaj zame ne, pa tudi za vas ne sme obstajati. S dobro pomočjo prijateljev in dobrih ljudi je vse mogoče. Jaz pa sem še malce trmast. Predvsem pa svetujem vsem, da se več pogovarjate,” je v Domu oddiha ZDSSS Okroglo na Gorenjskem svoj športni in življenjski motiv predstavil Novak.

Lani januarja je ob spremstvu slovenskega rekorderja v maratonu Romana Kejžara in Martina Pintarja pritekel do norme za Tokio s časom 2:59:56. A igre so prestavili za eno leto, letos pa je postalo jasno, da bo imela Slovenija na voljo le eno kvoto v paraatletiki. Kandidata sta bila dva, ob Novaku jo je dosegel tudi metalec diska Henrik Plank. Komisija za tekmovalni šport pri Zvezi za šport invalidov Slovenije – Slovenskem paralimpijskem komiteju pa je nazadnje na podlagi rezultatov odločila, da na igre v Tokio letos potuje Plank.

Pred 16 leti se mu je življenje drastično spremenilo, kjer je v nesreči oslepel, prej je bil mizar, potem pa je postal vrhunski parašportnik. Po nesreči je priložnost našel tudi v društvu Korak, kjer pomagajo ljudem z možganskimi poškodbami. “S tekom dam iz sebe vso agresijo, ki se nabere v meni. Med njim in z njegovo pomočjo rastem tudi mentalno, prija in godi mi,” je dejal Novak.

Njegovo kariero je zaznamovalo sodelovanje s trenerjem Romanom Kejžarjem, ki je po koncu športne poti Novaka že našel tudi nove slepe tekače, ki bodo nadgradili njegovo zgodbo. Novak pa je opozori tudi na Primoža Černilca, ki je vsa ta leta v njegovi ekipi skrbel za logistiko.

Novak je v karieri nastopil na petih ljubljanskih maratonih, odtekel je tri maratone v Dubaju, štiri v Londonu, enega pa v Berlinu ter Hannovru. V teh letih je nastopil na 15 polmaratonih. Na svetovnem prvenstvu v Lyonu je leta 2013 zasedel sedmo mesto v maratonu, 2014. pa je bil na EP v Walesu četrti na 5000 metrov.

„Načrtov imam precej, zagotovo bom še še na kako tekmovanje, meril sem bom tudi v videčimi veterani. Več bom igral showdown in kegljal. Zagotovo pa bom še tudi večkrat v hribe, septembra 2019 sem bil na Triglavu, ambicij mi ne manjka,“ je Novak razkril načrte po koncu poklicne športne poti, kjer je ponosno nosil dres Slovenije in zastopal barve Zveze za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja.

„Do Sandija gojim pozitivne občutke. Za vse nas je bil vedno simbol navdiha. V zrelih letih se je poškodoval. A kljub tej poškodbi je s trmo in vztrajnostjo dosegel vrhunske rezultate! Dobro se spomnim maratona v Dubaju, povsem je bil izčrpan in še danes ne vem, od kje je vzel to energijo in moč. Vse nas je navdušil. Pri nas imamo kar nekaj vrhunskih parašportnikov, a tako neizprosnih do sebe pa prav gotovo ne! Sandi je bil kavelj, korenina, ki je vedno iz sebe iztisnil maksimum,“ je povedal Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja. Lazar je ob tem pozdravil dejstvo, da še naprej v parašportu ostajata trener Roman Kejžar in Primož Černilec, ki bosta skrbela za obetaven podmladek, v tem hipu pa največ obeta slepi tekač Robi Kogovšek.

„Mi smo društvo, ki se ne bori, da bi imelo čim več članov. A kogar to doleti, kar je npr. Sandija, smo tu, da mu pomagamo, da se znajde v življenju. Sandi je s svojo zgodbo zgled vsem ostalim, hkrati pa tudi vzpodbuda, da meje niso nikoli postavljene, da se praviloma naredijo v nas samih,“ je dejal Emil Muri, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj.

„Hvaležen sem Primožu Černilcu, ker me je povabil v to ekipo. Prej s parašportom nisem imel izkušenj. S Sandijem sva se hitro zelo dobro ujela. Navdušil me je tudi zato, ker je bil vedno dobro volje. Na vse vedno gleda tako pozitivno. V tem času sem tudi spoznal, kaj vse morajo slepi in slabovidni narediti, kar je npr. za vse tako samoumevno oz. se teh zadev niti ne zavedamo. Na tem mestu hvala vsem, ki ste pomagali Sandijevi ekipi. Lahko pa rečem, da je bil Sandi izjemen garač, vedno je dal od sebe 110 odstotkov!“ je dodal Roman Kejžar, Sandijev trener, ki bo še naprej ostal v parašportu, bdel pa bo nad mladimi parašportniki.

„Končuje se eno nepozabno obdobje, polno doživetij,“ pa je začel Primož Černelič, ki je od samega začetka podpiral Sandija, z njim opravil prve treninge, bil vedno vesel kave, ki jo izvrstno skuha Sandi, z njim pa je odtekel tudi prvi maraton leta 2008 v Ljubljani. V teh letih se je nabralo anekdot in zgodb. „Spomnim se polmaratona v Palmanovi. Sandi je bil še začetnik, uro in pol je rabil, da je prišel v cilj. Tako je bil utrujen, da je bruhal v kanto za smeti. Tja je padla tudi njegova zobna proteza, ki smo jo potem iskali v smeteh,“ je povedal Černilec, prijatelj in podpornik, ki je bil tista opora, ki jo je Sadni po nesreči potreboval in našel v Primožu!

Print Friendly, PDF & Email