Med predstavniki slovenske reprezentance na bližnjih paralimpijskih igrah v Tokiu bo tudi Dejan Fabčič. Po eni strani je izkušen parašportnik, saj bodo igre na Japonskem že njegove tretje, po drugi pa neke vrste novinec. Letos bo namreč nastopil v lokostrelstvu, kar bo že njegova tretja športna panoga na največjem tekmovanju športnikov invalidov.
Dejan Fabčič
“Tudi meni se zdi to neverjetno. Še pred enim letom, če bi mi kdo rekel, da bom nastopil v lokostrelstvu v Tokiu, bi rekel, da z njim ni vse v redu. A potem, ko sem nekako končal kariero parakajakaša in smo bili med korono doma, sem si izdelal tarčo. Tehnika pri lokostrelstvu je ključnega pomena, poleg moči, ki sem jo imel iz prejšnjih športov, ter glave, ki mora biti na pravem mestu. To pa bom videl v Tokiu, kako bo delovalo,” o svoji razgibani športni poti pravi Fabčič.
Fabčič, ki je po poklicu zdravnik, je zelo zanimiva športna osebnost. Njegov nastop v Toku bo tretji na paralimpijskih igrah. Marsikateri udeleženec iger na Japonskem ga po tej plati sicer prehiteva, vendar je Fabčič verjetno eden zelo redkih, ki se bodo letos preizkusili v tretji športni panogi.
“V Tokio sem se uvrstil skozi šivankino uho. Nekdo ima z menoj neke namene, da mi je to omogočil. Z veseljem bom predstavljal Slovenijo po najboljših močeh,” pravi Fabčič.
Leta 2008 v Pekingu je namreč nastopal kot plavalec, potem ga je športna pot zanesla med kajakaše, v tem športu se je nato prebil tudi na igre v Riu 2016, po tem obdobju je lani že uradno končal kariero, a si je premislil. Zdaj ga je med aktivne zvabil lok.
“Težko je na kratko opisati mojo športno pot. V mladosti sem si želel narediti kariero v plavanju. Po vrhu v Pekingu s šestim in sedmim mestom in ko sem doštudiral medicino, sem mislil, da se s športom ne bom več ukvarjal. A sem na rekreativni ravni začel veslati, kajak pa je prav v Riu postal predstavitvena panoga. Vprašali so me, ali bi se ga lotil resneje, da bi prišli do paralimpijskega nastopa. Trdo smo delali in nam je uspelo.”
Po Riu je počasi izgubil motiv za naporne treninge. Z lokostrelstvom se je prej ukvarjal rekreativno, ob pomoči trenerke Brine Božič pa je stvar postala resna, tako da se je zgodba kar nekako ponovila. “Ker sem imel več časa v koronskem letu, se mi je z zavzetostjo in trdim delom uspelo uvrstiti v Tokio. Nič od tega, ne Rio s kajakom, ne Tokio z lokostrelstvom, pa ni bilo načrtovano že prej. Kar spontano sledim toku življenja, kamor te prinese.”
Koronska kriza je imela zanj, vsaj po športni plati – med njo je sicer trdo delal tudi kot zdravnik – tudi dobro stran.
“Če ne bi bilo korone in teh časov, mene tam ne bi bilo. V tem času sem naredil tehnično tako velik napredek, da mi zdaj uspevajo tako dobri dosežki, da sem najprej ustrelil normo in potem izpolnil še kvoto za igre. Zato se moram kar malo zahvaliti koroni, vsaj po tej športni plati.”
Slaba plat koronskih časov je pomanjkanje tekem, a Fabčič pravi, da je videl, kam spada. “Želim si, da bi mi uspeli tehnično dobri streli. Če so ti dobri, so tudi zadetki, to pa prinese dosežek. To si želim, kaj pa bo to prineslo rezultatsko, pa bomo še videli.”
S svojimi izkušnjami se tudi zaveda, da bodo letošnje igre precej drugačne: “Pripravili smo se nanje, tudi na to, da ne bo gledalcev. Bodo drugačne kot v Pekingu in Riu. A globalno je to tako velik dogodek, da smo veseli, da sploh gremo. Bomo pa lahko pripovedovali vnukom, da smo bili na enih zelo posebnih igrah.”
STA
Foto: Vid Ponikvar/Sportida
