Potem ko so se že med olimpijskimi igrami Slovenci na Japonskem izkazali s podporo slovenskim športnikom, pridružili pa so se jim tudi Japonci, povezani s Slovenijo, se je ta povezava raztegnila tudi na paralimpijske igre. Kot so poudarili na slovenskem veleposlaništvu v Tokiu, bodo Slovenci v tej državi skrbno spremljali tudi paralimpijce.
Na veleposlaništvu v Tokiu so danes pripravili srečanje s športniki, ki se v teh dneh udeležujejo paralimpijskih iger.
Zaradi posebnih razmer, v japonski prestolnici še vedno veljajo posebni ukrepi in izredne razmere, pa je bilo to druženje virtualno: v veleposlaništvu so povezali veleposlanico Ano Polak Petrič, slovenske športnike in trenerje v paralimpijski vasi v Tokiu ter v Sloveniji še predsednika krovne zveze za šport invalidov Damijana Lazarja.
“Vi ste lahko vzor za vse nas in vzpodbuda za naše nadaljnje delo. Želimo vam čim več medalj, pa tudi, da bi se lahko osebno srečali in nazdravili kakšnemu uspehu,” je v nagovoru športnikom dejala veleposlanica Polak Petrič.
“Želimo tudi, da boste Japonsko ohranili v lepem spominu, da vam bo tu tudi prijetno. Najbolj pa, da ostanete zdravi in uživate na tekmovališčih. Mi smo z vami in vam želimo vse dobro,” je še dodala.
Lazar je poudaril, da so letošnje igre zahtevale več dela na nešportnih področjih: “Zahvaljujem se ambasadi za vso pomoč v teh spremenjenih časih. Veliko je bilo usklajevanja in birokracije, kljub vsemu so naši športniki na prizorišču in pripravljeni, da pokažejo svoje športne sanje. Na zvezi se zavzemamo, da bi čim bolje predstavili športne dosežke in vaše zgodbe, da bi s tem navdihnili mlajše invalide.”
Dan po slavnostnem odprtju, na katerem je nosil slovensko zastavo, je svoje vtise na kratko strnil tudi Dejan Fabčič: “Občutki so bili res lepi, sam sem kar ‘padel noter’ in, kot so mi rekli, še preveč mahal z zastavo. A to je bilo spontano in tega trenutka sem se zelo veselil. Malo smo zamudili prireditev, ker smo čakali pred stadionom. A všeč nam je bila inkluzija in preplet vsega in sem bil res navdušen,” je Fabčič dejal o slavnostnem odprtju.
O tem, kaj pričakujeta od iger, pa sta spregovorila tudi najstarejši in najmlajši udeleženec iger. Franc Pinter je na igrah že osmič, zato je bil jasen: “Jaz ne grem na igre za to, da bi užival. Grem zaradi rezultata, če pa še pišem zgodovino, je pa to tudi nekaj lepega. Bili smo lepo sprejeti na Japonskem, na koncu pa upam, da bodo tudi rezultati lahko takšni, da boste ponosni na nas.”
Tim Žnidaršič Svenšek pa je pri 17 letih najmlajši v slovenski odpravi: “Ker sem najmlajši, se počutim najbolje. Vsi starejši pazijo name, vsi so mi zaželeli srečo. Cilj je izboljšati osebni rekord in uživati v igrah.”
Atlet Henrik Plank pa je bil pred nastanitvijo v paralimpijski vasi na Japonskem tudi v Fukuiju, kjer so imeli pripravljalni tabor. Poudaril je, da so jih japonski gostitelji presenetili s prijaznostjo in dobrim sodelovanjem, čeprav pravih stikov z lokalnimi prebivalci zaradi koronskih omejitev ni bilo.
Vodja slovenske odprave paralimpijcev v Tokiu Boro Štrumbelj pa je izpostavil predvsem težave z logistično izvedbo iger, ker so se razmere v zadnjem letu in pol tako spremenile: “Pred dvema letoma smo bili prvič tukaj in se srečali z veleposlanico. Takrat sva rekla, da ne bova pogledala vsega Tokia, ker ga bomo videli med igrami. Od takrat se je svet obrnil na glavo, a te igre so tudi dokaz zmage nad virusom. Japoncem smo lahko hvaležni, da so pokazali, da se da, da lahko naredimo igre varne.”
STA
