Na Rogli se je z igrami na snegu uspešno sklenil 2. zimski paralimpijski tabor za družine. Letos smo gostili 11 družin, za njih je skrbelo pet smučarskih učiteljev in še štiri delovne terapevtke, prostovoljke, sicer študentke programa delovne terapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.
Bogat program
Tabor se je začel v četrtek, ko so družine prišle na Roglo. Nekaj od njih si je ogledalo tudi tekmo smučarjev paraplegikov, ki so sklenili svoj 16. kamp. Naš prvi dan, zbrane je sprejemala vodja tabora Majda Kočar, je minil v znamenju spoznavanja, dobili pa smo tudi dva izjemna obiska. Najprej sta smučarska učitelja Žiga in Jasna predstavila osnove smučanja, potem pa sta zbrane nagovorila paralimpijec, parakolesar Anej Doplihar ter zlati z zadnjih paralimpijskih iger Franček Gorazd Tiršek. Petkovo dopoldne je postreglo s prvim smučanjem, druženjem z mediji, popoldan pa so otroci in starši najprej pozorno spremljali kemijske poizkuse, ki jih je za nas pripravil Lek, osrednji partner tabora. Medtem, ko so otroci preizkušali kemijske eksperimente, ki sta jih vodili Lekovi prostovoljki, je pogovor s starši vodila Nastija Fijolič, ki je spregovorila o svojem življenju, željah, upih in vsem izzivih ter težavah, s katerimi se soočajo invalidi, starši pa so spregovorili o svojih vsakodnevnih izzivih. Nadaljevanje petkovega popoldneva je bilo plesno obarvano, v osnove valčka nas je uvedel trener plesne reprezentance Andrej Novotny, skupaj s plesalkami Brino, Niko in Laro. Brina in Nika sta bili sicer tudi udeleženki našega tabora.
V soboto in nedeljo dopoldan so otroci smučali, popoldan pa bili aktivni v hotelu. V soboto so se pod vodstvom paralokostrelca Simona Turka, vsi udeleženci preizkusili v lokostrelstvu, večer je minil v znamenju tombole in druženja. V nedeljo smo taboru piko na i postavili z igrami na snegu, ob pomoči Leka so nas obiskale Tačke pomagačke, z nami je bil tudi naša maskota Levček Mark.
Delitev glede sedeče in stoječe smučarje
„Na taboru je bil smučarski del deljen v dve skupini: stoječi in sedeči smučarji, pri stoječih pa smo delili smučarje na začetnike in smučarje, pri katerih smo se že poglabljali v neko napredno smučarsko tehniko. V biskiju smo imeli 4 smučarje, v monoskiju 3, ter pet stoječih smučarjev. Pri smučanju smo začeli prvi dan s testom na progi Uniorček, ker je najmanj zahtevna proga, za tem smo smučarje razdelili. Opazil sem, da so vsi otroci nasmejani, zabavamo se. Veseli dejstvo, da imamo močne in strokovno okrepljene ekipe, ki so skrbele in bdele nad otroki. Največji užitek pa je bil, ko smo spremljali to veselje in nasmehe vseh po koncu proge in ko smo se spet odpravili na žičnico po novo vožnjo,“ je delo smučarskih učiteljev opisal Žiga Kobaševič.
Z dobrimi vtis domov
“Drugič sem na taboru. Prijavila me je mama. Vesel sem, ker se vrnil, ker je tu tudi nekaj mojih prijateljev, da smo skupaj smučali. Učitelja Žiga in Kristina sta me nekaj naučila, pa tudi jaz njiju. Svetoval sem jima, da na manj strmem delu pri Mašin Žagi ne smeš iti preveč v tisto stran, ker lahko padeš v gozd. Upoštevala sta me,” je svoje vtise zbral 8-letni Maksimiljan Podpečan iz Rimskih Toplic; svoje je dodala tudi njegova mama Špela Peras Podpečan: „Že drugič smo na taboru, sin je našel iste prijatelje, kot jih je imel lani. Tudi letos je zelo užival. Lanskoletni tabor mu je zelo koristil, smučarske učitelje bolj uboga kot nas starše, zato se je veliko naučil. Letos je bil precej bolj suveren na snegu kot lani, pa tudi vmes smo bili parkrat na Rogli. Vesela sem, ker smo se starši med sabo družili, otroci pa so vmes postali pravi prijatelji.“ „Na tabor sem prišel, ker je tu lepo, ker veliko smučamo in se družimo. Že prvi dan je bil dober in zanimiv. Z mano je smučal oči, pomagal je tudi trener Žiga, tu sta bila še Katja in Maksimiljan,” je bil nad taborom navdušen 11-letni Matevž Kovačić iz Mengša.
Prostovoljci iz Leka
Na takem taboru vsak par rok prav pride. Zato smo hvaležni Leku, ker so nam pri izvedbi pomagali tudi njihovi prostovoljci. „V Leku nam je zelo pomembno delati z družbo in vračati družbi. Večkrat dobimo priložnost, da kot prostovoljci sodelujemo pri različnih projektih in taborih. Obe radi smučava, prijavili sva se. Najina naloga na taboru je bila, da sva jih spremljala na biskiju in jih občasno tudi vozili. To je bila najina prva izkušnja s parasmučanjem. Najbolj pa se nama je vtisnilo v spomin dejstvo, kako so otroci zadovoljni, hvaležni in navdušeni, da so lahko na snegu. Ni jim samoumevno. Predvsem pa so hvaležni za vse,“ sta povedali Jerneja in Sandra, prostovoljki Leka, ki sta se nam pridružili na smučanju v petek dopoldne. Petkovo popoldne sta otroke s kemijski eksperimenti prav tako razveseljevali dve Lekovi prostovoljki, Ana in Linda. V soboto so nam na smučanju pomagali Andreja, Nejc in Živa, v nedeljo sta nam pri športnih igrah priskočila na pomoč Maja in Alojz.
Smeli načrti
„Vesel sem, ker se je Zveza za šport invalidov Slovenije-Slovenski paralimpijski komite z 2. zimskim paralimpijskim taborom za družine vrnila na Roglo, kjer smo imeli krasno vreme in bili vnovič lepo sprejeti. Tu smo uživali na snegu, tudi s pomočjo določenih prilagoditev. Prav je, da smo spoznavali radosti na snegu, zadovoljne so bile tudi družine, ki so se udeležile tabora, ki je velik izziv za nas, letos pa smo ga še bolj pripravljeni in strokovno podkovani pričakali. Lani smo ta tabor imeli prvič, a smo si z letnimi in lanskim prvim zimskim smo si nabrali dovolj izkušenj, da je bil letos tabor še boljši. Vesel sem, ker smo uspeli najti dodaten strokovni kader, ki je še okrepil varnost naših otrok. Bi si pa želel, da bi to bazo še razširiti, da bi tabor tudi številčno zrasel. Pri tem računamo tudi za pomoč in podporo evropskega projekta »Aktivno inkluzivno – socialna vključenost invalidov na področju športa v obdobju 2024 – 2028«. V naslednjih štirih letih želimo v sisteme športa vključiti 1000 invalidov. Priložnost in možnost bo tudi v zimskih športnih panogah,“ je ob koncu povedal Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije-Slovenskega paralimpijskega komiteja.
