Iz Italije z 20 kolajnami in izjemni izkušnjami

V Torinu so se sklenile 12. zimske svetovne igre specialne olimpijade. Izkazala se je tudi slovenska odprava, ki se danes domov vrača s kar 20 kolajnami. Tekmovanja je med 8. in 15. marcem poleg Torina gostilo še smučarsko središče Sestriere. Na igrah je bilo več kot 1500 tekmovalk in tekmovalcev 102 držav. Na igrah je pomagalo še 2000 prostovoljcev. Slovenijo je zastopalo 16 športnikov, ki so tekmovali v treh od športov na igrah: šest v alpskem smučanju, šest v smučarskem teku in štirje v krpljanju. Na igrah so se merili še v plesu, umetnostnem drsanju, dvoranskem hokeju, hitrostnem drsanju na kratke proge in deskanju na snegu.

Dobro pripravljeni, brez poguma ne gre

Italijanske igre so bile polne organizacijskih izzivov, med katerimi pa smo kar dobro slalomirali. Bile so tudi malo programsko okrnjene, tekmovalni sporedi pa precej zgoščeni. Slovenska ekipa je v pripravah na igre dobro zastavila nastope, ki jih je okitila z dvajsetimi medaljami. Tremi manj, kot pred osmimi leti, ko so bile igre nazadnje pri naših severnih sosedih v Schladmingu. So pa bile igre po kilavi zimi v domovini prava paša za oči z skoraj vsak dan svežim snegom v višinah znanega smučarskega središča Sestriere, kjer je potekalo alpsko smučanje ter krpljanje kar na atletskem stadionu, tekači pa so tekmovali prav tako v zibelki smučarskega teka – Pragelatu. V tekaški ekipi smo imeli šest tekačev, dva na krajše razdalje, Uroša Kotnika pa na najdaljše, kjer se je kosal v močni konkurenci Kanadčanov in Norvežanov. Po prvem nastopu v kvalifikacijah na pet kilometrov pa Uroš Kotnik povedal: »Proga je bila kar zahtevna. Ponekod je bila zelo mehka zaradi novozapadlega snega. Čakajo me še trije nastopi na istem krogu, tudi 7.5 km.« Ta dan je tekače na smučeh na prizorišču obiskal tudi predsednik Mednarodne specialne olimpijade dr. Timothey Shriver. Ta je na otvoritveni slovesnosti dan poprej v Torinu delil sporočilo o tem, kaj nas lahko naučijo športniki specialne olimpijade. »Vsi smo tukaj – naj bomo zdravniki, učitelji, policisti, trenerji, družine, prostovoljci, politiki, poslovni voditelji, voditelji verskih skupnosti ali partnerji. Vsi si želimo biti pogumni kot vi – naši športniki. To je vaš dar, vaš trenutek, da boste pogumni.”

Tudi tehnični delegat Slovenec

V duhu sodelovanja so se prvi dan krpljarji preizkusili v združenem športu, kjer so skupaj tekmovali specialni olimpijci in partnerji. Barve Slovenije je v štafeti 4×50 metrov zastopal Gregor Juh. »Tukaj ne gre za klasično tekmovanje, pač pa je v ospredju druženje in skupno premagovanje ovir,« je ob uvodu v krpljarska tekmovanja povedal glavni trener Gregor Rozman. V intervjuju za ekipo Evropske specialne olimpijade so naši tekmovalci povedali, da so veseli, da lahko nastopajo na tako velikem tekmovanju in da si želijo zlate medalje. »Takšne igre res lepa priložnost za naše športnike, da lahko pokažejo svoje sposobnosti in najdejo nova prijateljstva,« je še dodal Rozman. V tem tako priljubljenem športu v specialni olimpijadi, ki pa »sili« že v program rednih olimpijskih iger, smo imeli Slovenci v krpljanju poleg štirih tekmovalcev še eno orožje. Tehnični delegat na tokratnih igrah je bil namreč Silvester Polc, dolgoletni glavni trener za krpljanje in smučarski tek pri Specialni olimpiadi Slovenije.

Drago od leta 1999

Prvi finalni dan, ponedeljek in torek sta bila rezervirana za predtekmovanja in kvalifikacije, je Sloveniji prinesel štiri medalje. Zlato za Katjo Pegan v veleslalomu, v isti disciplini dve srebrni, vsak v svoji skupini – Peter Lenart in Mitja Čamer. Tretji je bil še Aleš Masten. Že naslednji dan so smučarji v superveleslalomu dodali nov paket medalj. Najuspešnejši je bil Aleš Masten, ki je osvojil 1. mesto. Tretja sta bila Nika Dolinšek in Mitja Čamer. Za zlat sijaj so poskrbeli tudi tekači. Nea Štebe je zmagala na 50 metrov. Bron je v isti disciplini dodal še Drago Jančič. Nea je bila najboljša že v svoji predtekmovalni skupini in je upravičila najvišjo pozicijo, Drago, ki je na svojih prvih igrah tekmoval pred 26 leti, pa je bil ob bronastem sijaju presrečen. »Najprej bi se zahvalil trenerki Tini. Smo veliko trenirali. Tudi v Avstriji. Upam, da bo še ena medalja,« je dejal Drago. Kasneje je na 100 metrov res dodal še srebro: »Najbolj bo medalj vesela moja punca Marjanca, pa varuhinja Marina. Pa k županu bom šel na sprejem,« je svoje uspehe zaobjel Drago. Tako je 51-letni športnik iz CUDV Črna, ki zdaj živi v Slovenj Gradcu, dopolnil zbirko svojih medalj s svetovnih iger. V Severni Karolini leta 1999 je v teku na 1.500 metrov osvojil zlato medaljo, prav tako v štafeti 4×400 metrov ter bronasto na 800 metrov. In tukaj bo zdaj nadaljeval – pri treningu atletike, cel krog na stadionu, za naslednje tekmovanje – atletski turnir v mesecu juniju v Mariboru. Tekači so se dobro odrezali tudi na srednje dolgih razdaljah. Najbolj se je svetilo zlato Ajde Markun na 2,5 km in Jerneja Bitenca na 500 metrov. Bitenc je bil na 2,5 km še bronast. Ob 26-letni Kranjčanki je bila na igrah kot trenerka slovenske tekaške ekipe tudi njena mama Brigita Markun. Pravi, da je Ajda borka že od rojstva, navdušujejo pa jo predvsem dolge pohodne poti. Med drugim sta z mamo prehodili že Juliana trail, 270 km. Ljubezen do smučarskega teka je podedovala po mami, ki je bila nekoč tekačica, šport v vseh oblikah pa jo spremlja že od malih nog. Tako, pravi, bi bila Ajda zagotovo športnica tudi, če specialne olimpiade ne bi bilo. Je pa to gibanje vsekakor dobrodošlo v njihovem društvu Sožitje v Škofji Loki, saj vsi nimajo takšne sreče, da bi jim šport približali že doma. »In mnogim to daje prepotreben smisel v življenju,« zaključi Brigita.

Družine naših športnikov imajo namreč na igrah specialne olimpijade posebno mesto. To namreč ni samo priložnost za navijanje za svoje otroke, pač pa tudi priložnost za povezovanje z drugimi starši s podobnimi potmi v življenju. Ena takih družin na tokratnih igrah je bila tudi družina Nike Dolinšek. Njena mama Alenka je bila vesela, da lahko Nika ponovno pokaže česa je sposobna, ob tem pa je povedala tole: „Spoznava nova okolja, pridobiva nova prijateljstva in izkušnje skozi šport, ki ga ima najraje. Najlepše pa je opazovati kako sodelujejo kot ekipa in drug drugega nesebično spodbujajo.“

Zastava naprej v Santiago 2027

Število medalj se je do konca zavrtelo na 20 – 5 zlatih, 7 srebrnih in 8 bronastih. Najuspešnejši na igrah je postal Aleš Masten, ki je zlatu v superveleslalomu in bronu v veleslalomu dodal še srebro v slalomu in tako osvojil komplet medalj. Po tretjem mestu v slalomu je do treh medalj prismučal tudi Mitja Čamer. Druga sta bila v svojih skupinah še Katja Pegan in Peter Lenart. Za piko na i so poskrbeli še krpljarji s štafetnim srebrom. Na 4×100 metrov so tekmovali Miha Marolt, Gregor Juh, Maja Milošević in Jasmina Bračun. Posamezno sta Miha Marolt in Maja Milošević dodala še dve tretji mesti na 400 metrov.

20 medalj je več kot 20 zgodb, ki jih sestavlja življenje. So stkana prijateljstva, nepozabni trenutki, nova doživetja. So zgodba na pot lepšemu jutri, sprejetosti, novim pričakovanjem. Tudi za nas, ne samo za športnike. So zgodbe, ki ogrejejo srce in oplemenitijo življenje. In so zgodbe, ki ostanejo. 25-članska slovenska ekipa je tudi to pot dihala v eno, eden z drugim, drug za drugega. Igre se zaključujejo, stkane vezi – ne! “The Future is Here – Prihodnost je tukaj”, je bil slogan iger in če bo takšna, smo pripravljeni nanjo. Igre so se končale s sklepno slovesnostjo, ki je potekala v snežnem Sestrieru. Zastavo je kot naslednji organizator prevzel Santiago, Čile, kjer bodo poletne igre oktobra 2027.

* Slovenska ekipa v Torinu:

– alpsko smučanje:

Aleš Masten (VDC Tončke Hočevar Ljubljana)

Žiga Zor (VDC Zasavje Zagorje ob Savi)

Mitja Čamer (VDC Zasavje Zagorje ob Savi)

Peter Lenart (VDC Zasavje Zagorje ob Savi)

Nika Dolinšek (Center Gustava Šiliha Maribor)

Katja Pegan (VDC Ajdovščina – Vipava)

trenerja:
Domen Pociecha (VDC Zasavje)
Kristina Mohorčič (CIRIUS Vipava)

– tek na smučeh:

Jernej Bitenc (VDC Tončke Hočevar Ljubljana)

Nejc Komurka (OŠ Helene Puhar Kranj)