Zadnji strel, zadnja novinarska konferenca. Izjemno kariero je končal Franček Gorazd Tiršek Nani, as iz Gornjega Grada. Skoraj dve desetletji je bil del svetovnega vrha, to konstantnost pa je svetovni rekorder, petkratni dobitnik paralimpijske kolajne in osemkratni parašportnik leta okronal na paralimpijskih igrah v Parizu. V torek, 6. 10., je vsemu temu naredil konec. Konec kariere in pol.
Pogovor z Nanijem smo objavili v reviji Športnik, oktober 2026.
Kako se počutite zdaj, ko je zares konec?
»Po eni strani sem vesel, da sem imel takšno kariero, po drugi strani pa občutim žalost. Težko je. Vedno sem govoril, da dejanja povedo več kot tisoč besed. Če prideš na Olimp, višje ne gre. Na tej poti sem postavil tudi svetovni in paralimpijski rekord, osvajal sem medalje na paralimpijskih igrah, evropskih in svetovnih prvenstvih. Zgodba je napisana.«
Je bila že v Parizu prisotna misel, da bi na vrhuncu sklenili športno pot?
»Ne. Po osvojeni medalji v Parizu sem še intenzivno treniral. Želel sem nastopiti tudi na evropskem prvenstvu, ki pa je bilo odpovedano. Takrat sem začel nekoliko intenzivneje obiskovati fizioterapije in ambulantne preglede. Videl sem, da je napočil čas za pavzo in da je treba v tistem trenutku poskrbeti zase in za svoje telo. Po vseh teh pregledih in terapijah pa smo vedno bolj spoznavali, da se moja športna pot bliža koncu.«
Kako je danes z vami?
»Še vedno hodim na fizioterapije. Zdaj se veliko bolje počutim, kar zadeva bolečine in držo. Vrhunski šport namreč od človeka zahteva izjemne napore. Tu ni samo trening, tu ni samo tekmovanje. Tu so tudi dolge poti z letali na druge celine, veliko ljudi in vse drugo, kar obremenjuje telo. Ko si manj funkcionalen, so vsi ti napori še toliko težji.«
Strelske kariere lahko trajajo dolgo. Pred dnevi je Rajmond Debevec osvojil 1. mesto, star pa je 63 let.
»Moramo pa biti iskreni in pošteni. Rajmond Debevec je vrhunski strelec in svetovni prvak, vendar se danes udeležuje predvsem strelskih nastopov v neolimpijskih disciplinah, kjer je konkurenca precej manjša. V olimpijskih disciplinah ne more več tekmovati tako dobro, da bi nastopal v finalih. Teh disciplin ne trenira več tako kot nekoč, ker vidi, da telo ne dopušča več treninga in tekmovanja na tako visoki ravni.«
Se boste še vrnili na strelišče in oddali kak strel za dušo?
»Človek, ki se ukvarja z vrhunskim športom, tega po uradnem slovesu ne more kar izbrisati iz duše in srca. Na strelišču bom z veseljem še prijel za puško in oddal kak strel za dušo in svoj užitek. In prav vesel bom, če mi bo uspelo zadeti.«
Premorete bogato znanje. Ali ga boste delili z mladimi in strelci, ki prihajajo za vami?
»Bomo videli, če bo interes. Če bodo ljudje želeli črpati moje znanje, sem jim ga pripravljen ponuditi in pomagati.«
Letos je že 24 let od nesreče, ki vas je pripeljala v parašport. V družbo ste se znova aktivno vključili tudi po zaslugi športa. To še danes radi poudarite vsem, ki vam prisluhnejo.
»Kot sem že večkrat rekel: šport je najboljši zdravnik. Ljudem, ki imajo kakršnekoli težave, lahko šport samo koristi. S športom pridobivaš fizično in mentalno moč, ustvarjaš si samopodobo, krepiš se, vedno bolj si zadovoljen sam s sabo in vse to se odraža tudi navzven. Kdor sledi tem občutkom in živi na ta način, zagotovo napreduje in postaja vedno boljši.«
Kaj bi danes rekli Naniju iz leta 2007, če bi sedel z vami?
»To je težko vprašanje. Leta 2007 sem začel s strelskimi podvigi. Še danes se spomnim, ko sem leta 2006 prišel v Ljubljano. Tam so potekale moje prve priprave strelske reprezentance, ki se je odpravljala na evropsko prvenstvo v Švico.«
Kako so vas takrat sprejeli?
»Malce so me pogledali in premerili, dali so mi puško, tudi za domov. Rekli so mi, naj se vrnem, ko zadanem desetko. V doglednem času sem se vrnil in začel trenirati.«
Ne le telo, vsa ta leta je bila na preizkušnji tudi vaša psiha. Niso bili le lepi trenutki. A šampioni zmorete. Prav zato, ker ste kos takim situacijam, ste šampioni.
»Če se zavedaš, da znaš, se lahko v težkih trenutkih ob slabih strelih prebudiš in si rečeš, da je treba nekaj popraviti, se malo umiriti, nekoliko dvigniti fokus, oddelati tako, kot je treba, in streljanje dvigniti na višjo raven. Seveda to ne pride čez noč. Potrebna so dolga leta truda, dela, strokovnega vodstva, nadzora in vsega drugega. Iz vsega tega sestaviš celoto. Meni je nekako uspelo, da sem se na tekmah znal izvleči iz težav, tako da smo bili na koncu vsi veseli.«
Trenerka Polona Sladič je po vašem prvem mednarodnem tekmovanju v poročilo zapisala: Tirška bo treba v prihodnosti naučiti zlasti odnosa do lastnega streljanja in lastnih napak, če se bo želel kdaj razviti v šampiona. Zgodilo se je, kot je cenjena in spoštovana Polona Sladič napisala.
»Včasih sem bil zelo jezen sam nase, če sem slabo zadel. Potem sem ugotovil, da za slabe stvari porabim preveč energije in da je te energije škoda. Bolje jo je shraniti in porabiti za pozitivne stvari. To, o čemer človek razmišlja, se tudi dogaja. Če razmišljaš pozitivno, se bodo prej zgodile pozitivne stvari. Tudi fokus moraš vedno sestavljati pozitivno. Verjeti moraš, vztrajati, biti miren in potrpežljiv. Na koncu rezultat ne more izostati.«
Zlato ste na koncu ujeli prav v Franciji na, kot se je izkazalo, vaših zadnjih paralimpijskih igrah.
»Francija je bila pika na i. Tega sem si močno želel, za to sem živel, to sem delal in pri tem vztrajal. Večkrat sem bil blizu zlate medalje, pa se mi je vedno nekako izmuznila.«
Kaj bi še postavili ob bok paralimpijski zlati medalji?
»Če govorimo o medaljah in rekordih, je svetovni rekord nekaj posebnega. Vemo, koliko tisoč športnikov je na svetu v določeni panogi. Vsi si želijo doseči najboljši rezultat, to pa uspe samo enemu. Da postaviš najboljši rezultat, je nekaj izjemnega.«
Katera je bila največja tekma v vaši karieri?
»Težko je reči, da je samo ena tekma največja. Zelo pomembna je lahko tudi tekma, na kateri osvojiš ‘samo’ kvoto za nastop na paralimpijskih igrah, saj ti prav ta kvota omogoči, da se na paralimpijskih igrah boriš za medaljo. To je toliko prepletenih zgodb, da se mora vse skupaj sestaviti v celoto. In prav ta celota je moja največja in najmočnejša tekma celotne kariere.«
Bili ste in ostali garač.
»Če se odločiš, da hočeš nekaj doseči, in greš po poti, ki si si jo zastavil, je vse ostalo temu podrejeno. Vse gre z roko v roki. Prosti čas doživljaš na drugačen način, mogoče si tudi počitnice razlagaš drugače. Včasih kdo vpraša: ‘Kam greš na morje?’ Pa odvrnem: ‘V Peru ali Sydney.’ Včasih me ljudje kar malo hecno gledajo in se zafrkavajo, ker sem v resnici šel na tekmo.«
Pri tem doda:
»Treba je biti osredotočen, treba je garati. Posledično si za to poplačan. Potem pa si moraš vzeti čas zase in za kolege. Enkrat je treba malo sprostiti glavo, da nisi ves čas pod mentalnim pritiskom, saj lahko potem izgubiš realen nadzor nad sabo, družino in vsem drugim. Pridejo trenutki, ki jih je treba izkoristiti za dobro voljo, veselje in nekoliko drugačen način preživljanja prostega časa. Potem pa se spet zavedaš, da so takrat, ko pridejo treningi, ti na prvem mestu.«
Kako ste skozi leta rasli kot športnik?
»Športnik se največ nauči takrat, ko je v največji krizi. Včasih pridejo zdravstvene težave, včasih izgubiš nadzor nad vsem skupaj, pade fokus. A če si takrat osredotočen in če veš, zakaj nekaj počneš in kako moraš naprej, se lahko počasi, korak za korakom, spet sestaviš. Nič ne gre čez noč in nič ne gre prehitro. In prav takrat se največ naučiš. Ko si najboljši, ko se vse samo dogaja in so rezultati vrhunski, takrat kar letiš, plavaš. Vse se zgodi samo od sebe, ničesar posebej ne študiraš in vse je lepo. Ko je težko, pa se moraš pokazati. Takrat lahko rečeš: hvala bogu, da se je to zgodilo, ker če se mi bo naslednjič zgodilo kaj podobnega, bom imel rešitev.«
V zadnjih 14 letih, ko ste osvajali kolajne in postavljali rekorde, se je marsikaj spremenilo.
»Na tem mestu gre zahvala medijem. Če primerjamo obdobje od Londona do Pariza, so mediji naredili res velik, velik preobrat pri tem, kako smo parašportniki prepoznani v javnosti in pri sponzorjih. Danes parašport ni nekaj, kar gre kdo malo igrat, potem pa na tekmovanje po medalje. To je vrhunski šport. Za vsem tem je ogromno organizacije, dela, truda in odrekanja, in to tako pri športniku kot pri strokovnih delavcih. Pri parašportu je še veliko več logistike pri potovanjih, tekmovanjih ter prevozu opreme in parašportnikov. Naštel sem samo nekaj stvari. Tistega, kar se sploh ne vidi, pa je še ogromno, vključno s fizioterapevti, ki so mi ves čas stali ob strani.«
Cenjeni in spoštovani Franček Gorazd Tiršek, hvala za vse.
Foto: Vid Ponikvar/Sportida
